Ali res vse poti vodijo v Rim? – Načini uporabe drog

Ko govorimo o učinkih in tveganjih uporabe psihoaktivnih snovi, jih pogosto pripisujemo predvsem njihovi kemijski sestavi. Tako denimo ekstazi povezujemo z idejo zgovornega »otroka cvetja« (ki pa se sooča s težavami pri uriniranju in povečanim tveganjem za možganski edem), jemanje kokaina pa s podobo superjunaka s povečanim tveganjem za poškodbe srčnega ter možganskega tkiva, ki je pripravljen braniti čast svoje izbranke in jo nato suvereno povabiti med rjuhe, pri čemer se bo njegov »vojak« izkazal v približno 40 % primerov. Tak pogled zajame le del slike. Intenzivnost, hitrost nastopa in trajanje učinkov substance so namreč – poleg verjetnosti za razvoj zasvojenosti in specifičnih zdravstvenih zapletov – odvisni tudi od poti vnosa v telo.

Različne poti vnosa določajo, kako hitro in kolikšen del aktivne učinkovine bo po vnosu dosegel sistemski krvni obtok ter se vezal na ciljne receptorje v možganih in drugih tkivih. Ta delež imenujemo biološka uporabnost, prehod substance z mesta nanosa/vnosa v krvni obtok pa označuje absorpcija. Slednjo (med drugim) zaznamuje velikost in prekrvavljenost nanašalne površine, število celičnih pregrad med »štartno« točko ter ciljnim receptorjem in količina učinkovine, ki se razgradi še pred vstopom v krvni obtok. Ti dejavniki so pogojeni s potjo vnosa, pri čemer se bo biološka uporabnost enakega odmerka bistveno razlikovala glede na to, ali bo substanca zaužita skozi usta ali injicirana v veno.

RAZLIČNE POTI NANOSA/VNOSA V TELO
Oralna uporaba se nanaša na zaužitje psihoaktivne snovi skozi prebavni trakt, najpogosteje v obliki tablet, kapsul, raztopin ali prehranskih izdelkov. Po zaužitju snov prehaja v kri prek želodca in tankega črevesja, kar povzroči manj intenzivne, a dolgotrajnejše učinke s počasnim stopnjevanjem, kar lahko zmanjša verjetnost paničnih napadov zaradi intenzivnih in hitrih sprememb stanja zavesti.

Učinki se lahko pojavijo v različnih časovnih intervalih, odvisno od snovi. Pri alkoholu, GBL-ju in GHB-ju lahko na primer nastopijo že po 15 minutah, pri ekstaziju in benzodiazepinih v 20–90 minutah, ter pri konoplji in LSD-ju v 30–120 minutah. Tudi trajanje učinkov je različno. Pri GBL-ju so lahko omejeni na približno eno uro, pri ekstaziju običajno trajajo 3–5 ur, medtem ko lahko pri LSD-ju vztrajajo 8–12 ur. Dolgodelujoči benzodiazepini lahko učinkujejo tudi do 24 ur, z do 48 urami »after efekta« v obliki utrujenosti, razdražljivosti in povečane tesnobnosti.

Poleg same substance na hitrost in predvidljivost nastopa učinkov vpliva več dejavnikov, na primer prisotnost hrane v želodcu, ki lahko glede na vrsto snovi in sestavo obroka absorpcijo bodisi upočasni bodisi olajša. Nadalje je pomemba oblika pripravka, saj se tekočine in raztopine praviloma absorbirajo hitreje kot trdne oblike. K raznolikosti nastopa učinkov pomembno prispevajo tudi medosebne razlike kot sta hitrost želodčnega praznjenja in aktivnost črevesnega krčenja. Oralno zaužite substance so deležne tudi predsistemske presnove, kar pomeni, da pride do njihove delne predelave že pred vstopom v sistemski obtok. To lahko včasih zmanjša biološko uporabnost in zahteva višje odmerke za doseganje želenega učinka. Poleg tega morajo biti substance dovolj »odporne« na prebavne sokove, sicer pride do šibkejših (npr. pri kokainu ali heroinu) ali popolnoma izničenih želenih učinkov (npr. DMT razgradi prebavni encim MAO).

Oralno jemanje tovrstnih substanc posredno ali neposredno draži oz. poškoduje prebavno sluznico, kar lahko izzove slabost, bruhanje in bolečine v trebuhu, dolgoročno lahko povzroča razjede ter vnetja. Poleg tega gre tu substanca iz prebavil direktno v jetra, namesto, da bi se najprej »razredčila« po telesu oz. se porazdelila po različnih tkivih. To jetra dodatno obremeni, zaradi česar obstaja večje tveganje za hepatitis ali cirozo. Problematičen je tudi zakasnjen nastop učinkov, saj lahko posamezniki zmotno sklepajo, da zaužiti odmerek ni bil zadosten (aka »so te nategnili«), in posežejo po dodatni količini, še preden se razvijejo polni učinki. To pogosto vodi v zaužitje prevelike količine substance, kjer lahko neprijetni občutki slabosti, tesnobnosti ter izgube nadzora nad mislimi in telesom vztrajajo tudi po več ur, poveča pa se tudi nevarnost predoziranja ter s tem povezanih zapletov.

Nekateri uporabniki_ce učinek predsistemske presnove in želodčne kisline zmanjšajo tako, da si substanco dajo pod jezik (npr. LSD), kjer se snov deloma absorbira v krvni obtok neposredno skozi ustno sluznico (lahko tudi preko ličnice ali dlesni). Učinek je običajno zaznan v 10 do 30 minutah, vrh se pojavi po približno 1 do 2 urah, upad pa v 4 do 6 urah. Tako nastopi in upade hitreje kot pri oralni poti, hkrati pa intenzivnost vrha ni tako ekstremna kot pri snifanju ali intravenozni uporabi.

Tovrstno jemanje seveda draži ustno sluznico, kar vodi do poškodb oz. razjed, skozi katere v lokalno tkivo in obtok lažje prodrejo škodljivi mikroorganizmi. Še posebej škodljivo je nanašanje stimulansov na dlesen (npr. kokaina), saj ti krčijo žile, kar poslabša prekrvavljenost ustne votline (manj hranil in kisika), podaljša čas celjenja nastalih razjed ter poveča tveganje za odmiranje tkiva, nepopravljivo škodo umika dlesni in izgubo zob. Določene snovi, npr. 4-FA, se ne smejo uporabljati podjezično, saj lahko povzročijo ožganine v ustih, če so predolgo na enem mestu.

Pri snifanju oz. šmrkanju se substanco povleče skozi nos, kjer se nato absorbira skozi nosno sluznico. Učinki se pojavijo hitro, praviloma v nekaj minutah (odvisno od substance), pri čemer vrhunec običajno dosežejo v 15–30 minutah. Hitremu nastopu sledi tudi razmeroma hiter upad, običajno v 2 do 4 urah. Gre za relativno enostaven in neboleč pristop, z izjemo uporabe zelo dražečih kemikalij, kot je recimo mefedron.

Možne posledice vključujejo draženje in poškodbe nosne sluznice, kar lahko vodi do razjed, krvavitev, vnetij, nekroze mehkega tkiva ter luknjanja nosnega hrustanca. Če so na sluznici prisotne še tako majhne poškodbe in pride do deljenja pribora za snifanje, obstaja tudi večja možnost prenosa s krvjo prenosljivih virusov, kot je hepatitis.

Substance lahko v kri absorbiramo tudi preko pljuč s kajenjem ali vaporiziranjem. Pri kajenju gre za neposredno segrevanje substance do vžiga, pri vaporiziranju (npr. na foliji ali v pipi) pa se snov ne vžge, temveč le stali in upari. Pri tovrstnih inhalacijah se snov absorbira preko pljučnih mešičkov, kar omogoča skoraj takojšen nastop učinkov. Ti vrh dosežejo v prvih 10 do 30 minutah, upad pa je hiter, pogosto znotraj 1 do 3 ur. Za inhalacijo so primerne snovi, ki ostanejo kemično stabilne pri segrevanju (odpade npr. kokain hidroklorid in večina sintetičnih katinonov) oz. se uparijo pri razmeroma nizkih temperaturah.

Slabosti tega pristopa vključujejo poškodbe ustne votline, žrela in dihalnih poti zaradi majhnih delcev, kemikalij in inhalacije vročega dima. Dolgotrajna uporaba lahko vodi do kroničnega vnetja, rakotvornih sprememb in zmanjšane kapacitete dihal. Tipični znaki obstruktivne bolezni dihal so stiskanje v prsnem košu, zasoplost in kašelj. Dihanje postane naporno, kot da ne moreš vdihniti dovolj zraka. Sprva se težave pojavijo ob naporu, v poznejših fazah pa so prisotne tudi med mirovanjem.

Intravenozni vnos pomeni neposredno vbrizgavanje učinkovine v sistemski krvni obtok z iglo. Nastop učinka je izjemno hiter – običajno v nekaj sekundah – pri čemer pride do najmočnejših učinkov glede na dani odmerek. Vrh se doseže v 1 do 5 minutah, upad pa se zgodi v 1 do 3 urah.

Hiter začetek delovanja predstavlja tudi izjemno nevarnost, saj lahko v zelo kratkem času privede do hudega predoziranja, ki se lahko konča tudi s smrtjo. Brez testiranja v resnici ne moreš vedeti kaj substanca vsebuje, in ko je enkrat v krvnem obtoku, poti nazaj ni. Ponesrečeno vbrizganje v arterijo namesto v veno lahko vodi v izgubo udov ali izkrvavitev. Vbrizganje mimo žile (t. i. »out«) lahko vodi do počasnejše in nepredvidljive absorpcije ter lokalnih bolečin, gnojnih ran in odmiranja tkiva. Uporaba nesterilne opreme poveča verjetnost okužb in prenosa virusov HIV ter hepatitisa C. Možen je tudi vnos mikroskopskih delcev filtra v krvni obtok, kjer lahko zamašijo žile v srcu, možganih in očeh, kar lahko pomeni kap, dihalno stisko, slepoto ali smrt. Do istega izida lahko pride tudi v primeru krvnih strdkov, pojavnost katerih vnetja povečajo.

TVEGANJE ZA RAZVOJ ODVISNOSTI IN/ALI ZASVOJENOSTI

Poti vnosa vplivajo tudi na tveganje za razvoj odvisnosti, ker določajo, kako hitro in močno je določeno vedenje »nagrajeno«. Hitre poti povzročijo intenzivnejšo in takojšnjo izkušnjo ugodja, kar okrepi učenje po principu »dejanje–nagrada« in poveča verjetnost kompulzivne uporabe. Počasnejše poti so običajno manj neposredno nagrajevalne, vendar lahko prav tako prispevajo k razvoju vzorcev odvisnostnega vedenja, zlasti kadar posameznik snov uporablja za uravnavanje čustev ali stresa.

POVZETEK
So, let’s recap. Različni načini vnosa psihoaktivnih substanc v telo neposredno vplivajo na hitrost absorpcije, biološko uporabnost in časovni potek učinkovanja. Hitrejše poti povzročijo nagel porast koncentracije snovi v krvi, kar je povezano z intenzivnejšimi subjektivnimi učinki in krajšim časom delovanja. Počasnejše poti pa vodijo do postopnejšega razvoja učinkov, ki so pogosto blažji, a vztrajajo dlje časa. Hitre poti so praviloma invazivnejše, povezane z večjim tveganjem za zdravstvene zaplete in razvoj odvisnosti, medtem ko so pri počasnejših poteh značilni slabša predvidljivost delovanja, tveganje za predoziranje zaradi zakasnjenega nastopa učinkov ter večja obremenitev jeter.

Razumevanje razlik med potmi vnosa je ključno za prepoznavanje morebitnih kratkoročnih in dolgoročnih zapletov ter izvajanje specifičnih strategij za zmanjševanje škode, prav tako pa posamezniku omogoča več nadzora nad želenim delovanjem substance glede na njegov namen jemanja in priložnostno situacijo.

PRIPOROČILA
Splošni napotki:

• Informiraj se o substanci, njenih učinkih in dozah glede na način vnosa.
• Substanco vedno testiraj.
• Sledi splošnim smernicam zmanjševanja škode.
• Če imaš z ali zaradi uporabe drog težave, poišči pomoč.

Oralno jemanje:

• Uporabljaj pristop »start low, go slow« – začni z nizkim odmerkom in pred morebitnim redoziranjem počakaj vsaj dve uri.
• Substanco zapakiraj v kapsulo ali papirček za zvijanje (t. i. »bombico«), da zmanjšaš stik z ustno votlino in požiralnikom.
• Izogibaj se kombiniranju z gaziranimi ali kislimi pijačami (npr. pomarančni sok), kavo, alkoholom ter mastno ali zelo začinjeno hrano, saj dodatno obremenijo želodec.

Podjezično jemanje:

• Pred in po uporabi si usta splakni z vodo.
• Poskrbi za zadostno hidracijo in ustno higieno.

Snifanje:

• Snov fino zdrobi, da zmanjšaš mehanske poškodbe nosne sluznice.
• Ne snifaj iz nečistih javnih površin, kot so straniščni kotlički ali poličke.
• Uporabljaj lastne, čiste pripomočke (npr. cevke ali papirčke za enkratno uporabo) in jih ne deli z drugimi.
• Po uporabi nos izperi s fiziološko raztopino, da odstraniš ostanke substance in navlažiš sluznico.
• Izmenjuj nosnici ter delaj premore, da se sluznica lahko regenerira.

Inhaliranje:

• Izogibaj se barvanim, plastičnim ali aluminijastim pripomočkom, saj ti ob segrevanju sproščajo škodljive hlape in delce.
• Globoko, sunkovito vdihavanje ali dolgotrajno zadrževanje dima ne poveča učinka, temveč le okrepi draženje dihal in izpostavljenost škodljivim snovem.
• Vroči hlapi izsušijo ustno sluznico, zato med uporabo pij vodo in si po koncu speri usta, da odstraniš ostanke substance ter zmanjšaš kislost sline.
• Med načini uživanja v splošnem velja zaporedje (od manj do bolj škodljivega): vaporizator > bong > džojnt.
• Uporabljaj karbonske filtre, ki zmanjšajo vnos škodljivih kemikalij, hkrati pa ne izničujejo delovanja substance.

Injiciranje:

• Vedno uporabljaj sterilen pribor za enkratno uporabo in ga nikoli ne deli z drugimi.
• Bodi pozoren_na na znake lokalne ali sistemske okužbe in krvnih strdkov ter pravočasno poišči zdravniško pomoč.
• Več o zmanjševanju tveganja pri injiciranju si lahko prebereš v sorodnem članku.

Ustaljen način uporabe posamezne substance ni naključen – praviloma gre za pot, ki v splošnem predstavlja najboljše ravnovesje med želenimi in neželenimi učinki ter relativno predvidljiv potek delovanja. Informacije o najpogostejših načinih uporabe različnih substanc so vam dostopne na spletni strani DrogArt.

Manca Tanasković, mag. psih.

VIRI
Benet, L. Z. (1978). Effect of route of administration and distribution on drug action. Journal of pharmacokinetics and biopharmaceutics, 6, 559–585. https://doi.org/10.1007/BF01062110
Meyer, J. S., in Quenzer, L. F. (2019). Psychopharmacology: Drugs, the brain, in behavior. Oxford University Press.
Strang, J., Bearn, J., Farrell, M., Finch, E., Gossop, M., Griffiths, P. in Wolff, K. (1998). Route of drug use and its implications for drug effect, risk of dependence and health consequences. Drug and alcohol review, 17(2), 197–211. https://doi.org/10.1080/09595239800187001