Blogi

Poskusil sem. Res sem poskusil. Še vedno poskušam, da ne bi postal popolni ujetnik svojega lastnega uma in telesa. Breme, ki se je zgrnilo nadme, je velikokrat prezahtevno, da bi sam vse to prenesel. Ravno zaradi tega sem se odločil, da poiščem pomoč pri ljudeh, ki se ukvarjajo z našo zavestjo in podobnimi stvarmi.

(Spodaj opisana doživetja so le približek realnega dogajanja, saj se veliko stvari ne spomnim oziroma je spomin pomešan) Ležal sem na postelji. Moje oči so bile zaprte in imel sem občutek, da letim nekje visoko nad morjem. Občutek je bil resnično čudovit. Ne vem zakaj, ampak med tem, blaženim občutkom letanja, sem nenadoma pomislil na nekaj svojih problemov, nakar se je morje pod menoj začelo spreminjati v kopno. Naenkrat sem imel namesto občutka letenja občutek zelo hitrega padanja in nenadoma sem skoraj s svetlobno hitrostjo usekal na tla. Vrglo me je iz postelje.

Samo za trenutek zatisnem oči, misleč da me vsaj za trenutek spanec odreši tega peklenskega mučenja. Oh, kako zelo sem se zmotil. Spet sem z mislimi na prijateljevi žurki. Čeprav se tega dogodka sicer nisem nameraval udeležiti, pa sem bil, zaradi ponovnega prepira in novih udarcev, primoran zapustiti stanovanje in ponovno malce pobegniti.

»Z DROGAMI SE NI ZA HECAT,« mi je reklo veliko ljudi. Ampak normalno sem bil kot pravi Taurus preveč svojeglav, da bi poslušal njihova brezvezna svarila. No, vsaj takrat sem tako mislil. Nikoli nisem poslušal nasvetov tistih, ki se niso znali sprostiti in malo spustiti delo iz rok. Zame so bili vsi, ki se niso znali zabavati, navadni deloholiki.

Moja zadnja objava je bila ravno o ravnanju psihiatrov z odvisniki … Well, tokrat na žalost niso ravnali nič kaj bolje. Psihiatrinja, s katero sva se v preteklosti srečala že dvakrat, mi je agresivno in brezpogojno ponujala zgolj komuno, kar me je spomnilo na dneve, ko sem delal kot telefonski prodajalec posode Delimano: »To bo za vas najbolje, nič drugega ni tako dobro.«

Po sobi iščem slušalke, kot usojeno najprej najdem slušalke neon rumene barve, ki so praktično crknile ob prvi uporabi. Zarinil sem vhod slušalk v telefon, navdušen nad kakovostjo zvoka poslušal prvo polovico pesmi iz soundtracka filma Moana in bum, slušalke so umrle. Nič ni pomagalo, stiskanje slušalk okoli stičnih predelov, drgnjenje alarmnih delov kabla med prsti, kot da zvijam najbolj natančen joint ever, nothing … Preprosto so umrle. Bye bye, naj vam bo lahka zemlja.

Na psihiatriji v Mariboru sem prvič pristal pri petnajstih letih, ko sem želel storiti samomor zaradi večletne spolne zlorabe, ki se je odvijala vse od četrtega leta. Tam me je obravnavala psihiatrinja, ki je z mano ravnala skrajno profesionalno ter navkljub temu, da sem kot fant iz majhne kmečke vasi pristal na oddelku mladinske psihiatrije, tega ni prioritizirala.

Preden zarinem v monolog o naslovni tematiki, naj najprej izpostavim, da sem svoje otroštvo preživel in pretrpel daleč stran od povprečne civilizacije. Razgledna točka za lovce mi je bila bližje, kot prva avtobusna postaja, na poti v šolo sem slišal in srečal več divjih živali, kot ljudi, skratka nekakšno območje divjine naše preljube zelene dežele.

Jap, po ne vem kakšnem čudu sem se uspel pribit do šestindvajsetega leta in se danes je*em z alkoholizmom.

Ste lepo preživeli božično novoletne praznike? Doma, z družinami ob bogato obloženih mizah? Upam, da ste. Kajti to je nekako definicija teh praznikov, še posebej božičnih.

Iz ne vem kakšnega razloga sem noč preživel v čudovitih sanjah o sanjski osebi in uspešni karieri, vendar me je sosed s svojim obsesivnim pometanjem dvorišča prebudil mnogo prekmalu.

Končno sem se preselil iz devet kvadratnih metrov Harry Potter sobane v večjo sobo, kjer finally imam posteljo sestavljeno iz letvic, ki se ne rušijo ob prvem kontaktu z mojim (nekoliko) pretežkim telesom. Praise the god, I’m in heaven. Ne šalim se, spim na postelji premera 140cm in se počutim kot Melania Trump. Le da jaz nisem ujet v zakonu z moškim, ki je bolj odvraten kot predator v Halloween grozljivkah.