I’m pissed, so f*cking pissed. Toliko razlogov zakaj, a vedno znova je zaključni rezultat me. It’s me, it’s always f*cking me. Ja, jst zaj*bem in ponovno posežem po drogi. F*cking hell, pravkar zbrisal četrt strani napisanega in neumna beležnica mi ne dovoljuje tega priklicat nazaj. I wanna scream, rad bi potoval nazaj v leto 2011, ko sem brez občutka krivde partnerju metal pod noge kozarce in vse ostale, karkoli je kazalo, da bo se razbilo v filmsku stilu, glasno in na prafaktorje. Poor f*cker, ta je trpel z mano kot zaklenjena Natasha Kampusch. That poor girl je uspela pobegnit in prav tako je on. Slišim, da danes živi lepo življenje s partnerjem. Good for him, stay away from me.
Začni pisat, piši o čimerkoli pač… Napiši to prekleto stran in potem imaš mir. Minilo je že dva meseca odkar sem nazadnje napisal kolumno. Če bi lagal, bi rekel, da je za to krivo globalno segrevanje in je prijetno vreme krivo za vse pohode na bližnjo goro, ali če po resnici povem, se v tem času nisem dotaknil alkohola in sem kot Prešeren ugotovil, da so moje zapisane besede manjvredne brez alkoholnega poguma. Fuck it, kaj on ve. It’s not like there is a big statue of him. 🙂
Deseta zvečer bo kmalu. Na polovici desetega meseca smo že, fucking hell, čas beži hitreje kot Marija Mutolla. Včeraj je bila obletnica smrti moje mame, datum, ki me je zadnja tri leta vrgel iz tira do te mere, da sem se nekje ta čas navlekel na določeno substanco, GHB, speed, alkohol. Vsako leto nekaj novega.
Na digitalni budilki, nastavljeni nekje na vidnem mestu sobe, odbije slabih dvajset minut čez polnoč. Za trenutek se v uro zagledam z očmi priprtimi na ravni določenih azijskih ras. Nisem rasist, ampak ta precej površna primerjava je edina, ki mi pride na misel.
Poskusil sem. Res sem poskusil. Še vedno poskušam, da ne bi postal popolni ujetnik svojega lastnega uma in telesa. Breme, ki se je zgrnilo nadme, je velikokrat prezahtevno, da bi sam vse to prenesel. Ravno zaradi tega sem se odločil, da poiščem pomoč pri ljudeh, ki se ukvarjajo z našo zavestjo in podobnimi stvarmi.
(Spodaj opisana doživetja so le približek realnega dogajanja, saj se veliko stvari ne spomnim oziroma je spomin pomešan) Ležal sem na postelji. Moje oči so bile zaprte in imel sem občutek, da letim nekje visoko nad morjem. Občutek je bil resnično čudovit. Ne vem zakaj, ampak med tem, blaženim občutkom letanja, sem nenadoma pomislil na nekaj svojih problemov, nakar se je morje pod menoj začelo spreminjati v kopno. Naenkrat sem imel namesto občutka letenja občutek zelo hitrega padanja in nenadoma sem skoraj s svetlobno hitrostjo usekal na tla. Vrglo me je iz postelje.
Samo za trenutek zatisnem oči, misleč da me vsaj za trenutek spanec odreši tega peklenskega mučenja. Oh, kako zelo sem se zmotil. Spet sem z mislimi na prijateljevi žurki. Čeprav se tega dogodka sicer nisem nameraval udeležiti, pa sem bil, zaradi ponovnega prepira in novih udarcev, primoran zapustiti stanovanje in ponovno malce pobegniti.
»Z DROGAMI SE NI ZA HECAT,« mi je reklo veliko ljudi. Ampak normalno sem bil kot pravi Taurus preveč svojeglav, da bi poslušal njihova brezvezna svarila. No, vsaj takrat sem tako mislil. Nikoli nisem poslušal nasvetov tistih, ki se niso znali sprostiti in malo spustiti delo iz rok. Zame so bili vsi, ki se niso znali zabavati, navadni deloholiki.
Moja zadnja objava je bila ravno o ravnanju psihiatrov z odvisniki … Well, tokrat na žalost niso ravnali nič kaj bolje. Psihiatrinja, s katero sva se v preteklosti srečala že dvakrat, mi je agresivno in brezpogojno ponujala zgolj komuno, kar me je spomnilo na dneve, ko sem delal kot telefonski prodajalec posode Delimano: »To bo za vas najbolje, nič drugega ni tako dobro.«
Po sobi iščem slušalke, kot usojeno najprej najdem slušalke neon rumene barve, ki so praktično crknile ob prvi uporabi. Zarinil sem vhod slušalk v telefon, navdušen nad kakovostjo zvoka poslušal prvo polovico pesmi iz soundtracka filma Moana in bum, slušalke so umrle. Nič ni pomagalo, stiskanje slušalk okoli stičnih predelov, drgnjenje alarmnih delov kabla med prsti, kot da zvijam najbolj natančen joint ever, nothing … Preprosto so umrle. Bye bye, naj vam bo lahka zemlja.
Na psihiatriji v Mariboru sem prvič pristal pri petnajstih letih, ko sem želel storiti samomor zaradi večletne spolne zlorabe, ki se je odvijala vse od četrtega leta. Tam me je obravnavala psihiatrinja, ki je z mano ravnala skrajno profesionalno ter navkljub temu, da sem kot fant iz majhne kmečke vasi pristal na oddelku mladinske psihiatrije, tega ni prioritizirala.
Preden zarinem v monolog o naslovni tematiki, naj najprej izpostavim, da sem svoje otroštvo preživel in pretrpel daleč stran od povprečne civilizacije. Razgledna točka za lovce mi je bila bližje, kot prva avtobusna postaja, na poti v šolo sem slišal in srečal več divjih živali, kot ljudi, skratka nekakšno območje divjine naše preljube zelene dežele.