Prvi dan pri psihiatru je bil zame zelo mučen, saj je z svojimi triki znal iz mene izvleči vse tisto, kar ne bi nikomur nikdar povedal. Po dolgih pogovorih mi je predlagal, da bi lahko šel na zdravljenje v Polje. Tega nisem hotel, ker sem vedel, da bi po tem vse to pisalo v moji kartoteki in to bi pomenilo težje iskanje zaposlitve, ipd.
Mislil sem, da bo vse to minilo samo od sebe. Da bodo nočne more minile s kvalitetnim spanjem. Da se bodo prisluhi končali, če le ne mislim nanje. Vendar nič ni šlo stran. In mislim, da tudi nikoli ne bo. Če ne bom šel po strokovno pomoč v psihiatrično bolnišnico, mislim, da ne bom nikoli boljše. Zaradi svoje napake tiste noči, ne bom nikoli več imel takšnega življenja kot sem ga bil vajen. Ja, res je da ni bilo vse popolno, kljub temu pa je bilo moje. Sedaj pa imam občutek, da to življenje ni več moje. Občutek imam kot da je nekaj drugega, nekaj tujega, prevzelo moje telo, mene pa posadilo v prtljažnik avtomobila življenja in me sedaj prevaža naokoli čisto brez kontrole.
Vsak dan je slabše. Vsak dan mislim, da se mi bo zmešalo. Pomislil sem že, da imam shizofrenijo zaradi vsega kar sem vzel takrat. Prišlo je že tako daleč, da ne vem več kaj je res in kaj ne. Ne vem več kaj je tu in kaj tam. Včasih se sploh ne zavedam kje sploh sem. Nočne more, ki sem jih imel prej samo v spanju, postajajo sedaj del mojega vsakdana, del moje resničnosti. Včasih res več ne vem ali sanjam ali je vse res. Občutek, da je vse med seboj pomešano, je enostavno grozen in se ga niti ne da opisati.
Vsa ta psihična bremenitev je terjala davek tudi na mojo podobo. Prej sem bil dokaj mlad in postaven mladenič z nekaj mišicami na sebi. Sedaj pa sem začel močno izgubljati na svoji telesni teži. Mnogokrat pozabim jesti oziroma pozabim ali sem že sploh jedel. Tudi moja pokončna drža se je povesila in sedaj hodim okoli po tem sivem svetu kakor, da bi nekdo upognil mojo hrbtenico. Vsa sreča je zbledela iz mojih oči. Vse, kar me je prej veselilo in me zabavalo, je sedaj popolnoma dolgočasno. Igral sem klavir, pa me je ta temna senca potegnila daleč od tega, da bi še kdaj zaigral. Moje telo in um sta iz dneva v dan šibkejša. Prav čutim kako počasi tonem v pozabo. Počasi padam v depresivno stanje iz katerega se ne bom mogel izvleči.
Še vedno včasih premišljujem, ali bi še vseeno šel na kakšno zdravljenje. Morda ne bi bilo slabo, da bi šel. Ampak me je še vseeno preveč strah. Strah me je, da bo moje življenje zaradi tega povsem uničeno in da tudi po tem, ko me morda spet sestavijo skupaj, ne bom zmogel normalno živeti, ker bodo posledice mojih dejanj še kako vidne. Za začetek sem se odločil, da kontaktiram Drogart svetovalnico in tam poskusim najti odgovore za mojo tragedijo.
Neglede na to, kaj se bo zgodilo z menoj, bi rad opozoril vse vas, ki radi mešate drogo med seboj. Prosim vas, bodite previdni in raje jemljite po eno stvar naenkrat. Prosim, vzdržite se mešanja, ker to je zares nevarno. Zaradi moje lahkomiselnosti glede drog, katero imamo po vsej verjetnosti vsi v sebi, sem pristal popolnoma na dnu. Zaradi tega presnetega usodnega mešanja LSDja, MDMAja in kokaina moje življenje nikoli več ne bo normalno. Jaz sem se iz svoje napake naučil ogromno. Žal, tega kar sem storil, ne morem več popraviti. Ne morem se vrniti v preteklost in svojemu mlajšemu jazu vcepiti v glavo, naj nikar ne začne z temi svinjarijami. Lahko pa vsaj delim svojo zgodbo z vami in vas morda vsaj malo spodbudim k premišljenemu ravnanju. O vseh teh drogah sem vedel zelo malo in tudi zaradi tega sem mislil, da se mi ne more nič zgoditi, če jih bom mešal med seboj. Prosim, poskusite se malo izobraževati o vsem tem in pazite nase in na svoje bližnje.
Upam, da bo z menoj vse v redu. Zame je morda sicer že prepozno in počasi sem začel razmišljati, da moje življenje ni več tako pomembno kot je bilo. Menim, da je sedaj čas, da poskusim druge posvariti pred grozoto, ki jih čaka v primeru, da se spustijo v ta zahrbtni svet drog. Pazite nase, pazite kaj jemljete in najpomembnejše, imejte radi sebe in svoje najbližje. Če pa imate težave z drogami, pa se prosim obrnite na Drogart, ker vam bodo lahko pomagali, če boste le dovolj hitro ukrepali.
Hvala vam za vaš čas in morda bo spet kdaj kot je bilo nekoč.
Darth Annicus
V kolumni so izražena mnenja in stališča avtorja, ne nujno stališča, mnenja zaposlenih ali Združenja DrogArt.
