Danes sva z dekletom, ki izvira iz Poljske ampak prebiva v Washignton, D.C., večer preživela v bližnjem ograjenem parku. … V glavi se mi poje: »Haribo za otroke bo in odrasle prav tako.« You got me, pil sem in potegnil dim al’ tri jointa. Don’t judge, me že karma dovolj kaznuje. … I like this girl, prekleta jeba, da jst jem from the other side of the buffet. Vse kar opazim je, da ima narastek, ne da bi najprej opazil njeno naravno lepoto. Fucker.
… Preden nadaljujem s pisanjem, ponosno pogledam že napisani prvi odstavek. OK, zaenkrat še ima smisel. … Bus me je odložil na postaji nekaj pred enajsto. Med hojo, dolžine dveh pesmi, sam sebe pohvalim o uspehu, da sem izstopil na pravi postaji.
Basic stvar, ampak me je polletno agresivno pitje alkohola podučilo, da pijan izstopam na postaji daleč od doma in potem kličem 113, če me lahko najdejo. Patetična, ampak resnična zgodba. Lani nekje sredi najnižjih temperatur sem zaspal na busu, se zbudil in panično izstopil na prvi možni postaji. Yeah, idiot je stopil dol sredi ničesar. Okolice nisem prepoznal in dvajset minut hoje navzgor po cesti tega ni zbistrilo. Takrat pijan od gina sem zavrtel 113 in prijetnemu, a uradnemu glasu na drugi strani, izrekel: »Živjo, jaz sem preveč spil in sem se izgubil, a lahko locirate moj klic in poveste kje se nahajam?« Kljub rahlemu parafraziranju je to bilo praktično to, kar sem rekel tipu na drugi strani. Ni mu uspelo zadržati smeha in zgolj za trenutek se je iskreno zasmejal in rekel: »Ti pa gledaš preveč filmov, to ne gre kar tako.« Želel sem izustiti, da v bistvu gledam več serij, ampak sem le vrnil smeh in rekel, da bom hodil navzgor po hribu pol ure in, če ne najdem doma, se ponovno slišiva. Še preden je odložil, me je vprašal, če sem sicer OK, kaj poškodovan. Odvrnil sem mu, da me noče nič podret, še avto ne. Smeh in klik. Slabo uro sem hodil, ko sem počasi pričel prepoznavati okolico. Na žalost daljno okolje, ki sem ga spoznal enkrat poleti, ko sem na GHBju zaspal na busu in sem tukaj nekje stopil dol. Še dobre pol ure hoje in sem bil doma. Ko sem enkrat stopil skozi vrata svoje sobe, sem se zgolj vrgel na posteljo in zaspal. Ali padel v alkoholno komo, takrat praktično ni bilo razlike. #WinehouseLife
Zjutraj, ko se prebudim, ošvrknem telefon in izpisana imam dva neodgovorjena klica. Medtem ko bentim kdo si me je ob tej zgodnji uri dovolil klicati, odklenem telefon in izpiše se mi številka 113, ki me je ponoči dvakrat klicala. Preveč omotičen, da bi se zavedal kaj dejansko delam sem vrnil klic in znani glas pred koncem svoje izmene mi je pove, da je ponoči on opravil te klice, da bi preveril, če sem srečno pristal doma. Napadel me je zaspan in nepričakovan smeh. Telefonski operater na nujni številki policije si je vzel čas in me dvakrat poklical, če sem OK prispel domov. Lovely. 🙂
… Medtem ko sem malo prej pisal drugi odstavek, sem vzel svojo terapijo (dve tableti) za spat, tako da zdajle še komaj gledam. »Napiši vsaj eno stran lazy fucker,« mi nabija v glavi. Skratka, začel sem pisati o preživetem večeru v parku z dekletom iz tujine, ki jih šteje triindvajset. … Po parih kozarcih vina in pokajenih cigaretih sem zapazil skupino na drugi strani tega majhnega parka in pokazal nanje. Ko je začel padat dež, smo vsi skupaj pristali pod edino streho v parku. Po parih dcl v riti sem jih nagovoril in takoj smo se povezali. Visoki, lepi fantje so se zagledali v njo, jaz sem se ujel z dekleti. Joint je pripotoval do mene, naredil sem par ’paffov’ in podal naprej. Fuck it. Počutil sem se star kot ta družba, tam nekje, komaj dvajset. Na smeh mi je šlo, ko jih je za trenutek moj old looking body and face zaskrbel, da sem policija. Stari, jaz jih maram še manj kot vi, mulci z jointom. Bili so simpatični posamezniki, izrazito prijazni, a nisem mogel zadržati smeha ob poslušanju njihove, skrajno ruske angleščine. Dekleta so zvenela kot Melania Trump, le brez ducata plastičnih operacij. Za trenutek so vse težave in insecurities zbežale.
Oči se mi že ponavljajoče zapirajo, tako da ob priložnosti nadaljujem. For now, današnji večer ne pomeni, da sem navlečen na drogo ali ponovno odvisen od drog. It doesn’t work that way, jutri bom zgolj zmačkan, tako kot kdorkoli drug. Naslednji dan postane prelomen, ko ne vem ali bom se prebil skozi moralca in mačka, ali bom zavil v prvo trgovino po alkohol. Trenutek, ko spremeni ali si rekreativni uporabnik določene substance ali zgolj problem družbe.
Till next time…
odKrit
V kolumni so izražena mnenja in stališča avtorja, ne nujno stališča, mnenja zaposlenih ali Združenja DrogArt.
