Tisti, ki spremljate moje objave, ste verjetno opazili, da se v preteklem mesecu marcu nisem javil. I would be so happy, če bi lahko trdil, da temu botruje moja lenoba in pomanjkanje discipline v vsakodnevnem življenju. Well, it wasn’t that.
Devetega marca se je dan pričel kot vsak drugi, sonce se je prikazalo na nebu in nadležen kos je iz bližnjega drevesa pričel z agresivnim petjem. Pinki dekle je v zadnjem mesecu in pol ponovno začela dnevno konzumirat alkohol in se je samoinciativno odločila, da bo šla v psihiatrično bolnišnico na odvajanje in deveti marec je bil dan, ko naj bi ta plan uresniičila.
Stopil sem do njenih vrat, potrkal in jo skozi zaprta vrata poskušal pozitivno animirati. Moji optimistični reki so naleteli na gluha ušesa, tako da sem posegel po kljuki, da bi vstopil. Trenutek, ko sem dojel, da so vrata zaklenjena, je v moji glavi trajal večno, kajti Pinki dekle nikoli ni zaklenilo vrat svoje sobe, pa naj je bila še tako jezna. Ko se ni odzvala na glasno trkanje in klice njenega imena, se mi je v glavi zameglilo, saj sem se spomnil na njene izpovedi o poskusih samomora. Takoj sem posegel po telefonu, poklical policijo in rešilce, ter prosil, da pridejo čimprej. Po končanem klicu sem svojo živčnost želel umiriti s cigareto in le-ta mi je pokazala njihovo hitro odzivnost, saj so se prikazali še preden je moja cigareta ugasnila.
Policista sem prosil, da naj prisilno vdrejo v sobo, ta pa mi je povedal, da jim njihov pravilnik veleva, da morajo počakati petnajst minut preden lahko vdrejo v sobo. In tako sem sedel v kuhinji in gledal policista, ko je na ves glas klical ime Pinki dekleta in jo prosil, da pride iz sobe, ker sicer bodo morali vdreti.
Vse skupaj je naletelo na gluha ušesa in, ko je prispel gasilec, da vdre v sobo, so me gospodje v modrem prosili, da se umaknem v svojo sobo. Medtem, ko so oni vdirali v njeno sobo, sem se jaz prepričeval, da je verjetno kot že v preteklosti zaužila tablete, predpisane od svojega psihiatra, in je le globoko zaspala. For whatever reason sem si v glavi začel ponavljati besede: ’She’s gonna be fine, she’s gonna be fine.’’
Zdravnik je potrkal na moja vrata in me poklical nazaj v kuhinjo. Na obrazu je imel skrajno čuden izraz in za trenutek sem se spomnil pogovora, ko sem poklical našo lastnico, ki mi je dejala, da pretiravam, in da verjetno Pinki dekleta sploh ni doma v sobi. Le za sekundo sem pomislil: ’Oh shit, klical sem nujno pomoč in nje sploh ni v sobi.’
Ampak njegove besede so to pravljico uničile, ko je izjavil: ’’Gospa je mrtva’’.
Moje življenje se je ustavilo.
