Ko me spomin povleče daleč nazaj...

15. november 2018|Novice|Aktualno|Obvestila

Tri, dva, ena.... Poceni slušalke iz Kik trgovine potisnem globoko v ušesa, da prisilno izklopim zvoke in dogajanje zunanjega sveta. Everything is just fine... Peš se napotim iz predmestja proti centru mesta, presušena in oskubljena polja me pomirjajo, Renault Clio in Wolksvagen Golfi na cesti me opomnijo, da ne glede na to, kje v naši preljubi Sloveniji se nahajam, se mentaliteta ne razlikuje ’’baš neki’’.


Približno tri kilometre moram prehoditi, da pridem iz predmestja v center mesta enega manjših slovenskih mest. Mešano kebab meso zavoham že tri ovinke pred tem, Hofer, Lidl in Spar osvetljene logotipe že od daleč jasno razločim. I swear, nobena vojaška obveščevalna služba na svetu nima tako dobro izpostavljenih znakov kot jih imajo cenovno dostopne trgovske linije. Preden se v meni razvije monolog, med katerim v eni izmed teh trgovin kupim najcenejši energijski drink, me moj spomin povleče daleč nazaj...

 

Moja malenkost je na svet privekala davnega leta 1992, leto dni za tem, ko je naša preljuba kurata država naznanila neodvisnost od mogočne Jugoslavije. Medtem, ko so ameriški, nemški in italijanski ambasadorji mogočno nastopili proti temu, se je moja preljuba mati visoko noseča skrivala v kleti svojih sorodnikov nekje v okolici Ormoža, kamor je pobegnila pred mojim nasilnim očetom, ki jo je kot mehiško ’’pinjato’’ pretepal dan in noč.

Prva štiri leta po rojstvu sem preživel na skrajni štajerski, tam nekje pri Prlekiji, kjer krščanska vera zapoveduje vsak dan in je ledena trgatev več vredna, kot BitCoin na ameriški borzi. Iskreno priznam, da se prva štiri leta svojega življenja pomnim bore malo, mogoče edino kako sem v coklah bežal od sosedov, in kako sem za Pusta v vsaki hiši povedal kdo je kdo, ampak to je to. Po besedah moje mame so ta leta bila napolnjena z veseljem in dobroto. Glede na to, da je mrtva, naj ji bo, ji bomo brezpogojno verjeli. Kaj ne da?

No, ne dolgo za tem je moja mlada in privlačna mati na poroki svojega brata spoznala mladega brkatega posameznika in ne dolgo za tem sva spakirala dotrajane potovalke, kovčke ter njen skrajno uničen rdeč ’’trosed’’, in se s prikolico za konje preselila na drugo stran Štajerske. Let me tell you, res je bila skrajnost, tukaj je bila hrvaška meja bližje kot katerikoli vinograd. Nadmorska višina je bila tako skrajna, da je od mojega otroštva prisotna astma pobegnila hitreje kot pred leti obsojeni lastnik kluba Lipa v Ljubljani. 

V začetku je bilo all good, čudovita narava okoli hiše je bila tako rekoč charming; lisice, srne in divji prašiči, ki si jih lahko zapazil skozi okno so bili tako rekoč pravljični. Kot solza čisti potočki so praktično pisali novo Grimmovo pravljico. Well, vsaka pravljica ima temačen del in, spoiler alert, tudi tukaj se ni izkazalo za nič drugače.

Niti leto dni ni minilo preden se je začela zame največja mora mojega življenja. Še preden sem upihnil peto svečko na svoji torti, je očim mojega očima pokazal veliko zanimanje zame. V začetku se je to izkazalo zelo nedolžno: kupoval mi je raznorazne knjige, pravljice, basni, zgodbe... Tako rekoč ’’199 tolarjev’’ trgovina je bila pri mena doma. Sedma nebesa za pet let starega fantka, ki ga je zagrizena mati naučila brati mnogo prekmalu. Well, ni dolgo trajalo, da je v branje pravljic v njegovi družbi prestopilo mejo okusnega. Danes, ko se v letih približujem trojki, lahko povem, da je ljubljeni dedek začel tipati, tam kjer se zagotovo ne sme. Dobesedno.

Brez zamere, ampak se na tej točki ne bom podajal v podrobnosti, ker niti jaz, niti vi ne želite prisostvovati pri podrobnostih spolne zlorabe pet let starega fanka. I can say for sure, da je bilo daleč od prijetnega. It fucks you up, fucks you up for good.

 

Zloraba se je odvijala daleč v najstniška leta, tik pred koncem osnovne šole, ko sem travmo zaupal takrat svoji najboljši prijateljici in dobromisleče je slednje on her own povedala moji materi, ki je, nikoli diagnosticirano, verjetno doživela živčni zlom. Ampak kljub njenemu pritisku očim ni dovolil, da nastala sicer zaporno kaznovana situacija zapusti našo hišo. Le kaj bodo rekli naši sosedi?

 

Fuck the sosede, pomisli na mene!



Čeprav sem to slednje neštetokrat pomislil, ni kaj dosti pomagalo. Zadnji dve leti osnovne šole sta minili, sicer z bojem strokovnega kadra, da me spravijo iz šole, ker za ta ’’redneck’’ predel Slovenije nisem soupadal z njihovimi standardi. Zgodba za drugič, it’s a fun one, I swear.

V srednjo šolo sem pobegnil daleč stran, no najdlje, kar so doma dovolili, v našo štajersko prestolnico. Ampak sem lahko delovne dni preživljal v dijaškem domu in to je bila zmaga on it’s own. Selitev iz vasi z verjetno tristo prebivalci v drugo največje mesto je danes, ko na to gledam nekako bolj objektivno, zagotovo bila travmatična. Nikakor ne travmatična, kot je za avstrijsko Natascho Kampush bilo osemletno ujetje v deset kvadratni sobi njenega mučitelja, ampak vseeno dovolj, da sem po dveh mesecih bivanja storil nezaslišano, well, vsaj po krščanski veri.

Bil sem petnajstletni fant, ki nikakor več ni moral prenašat, da se med vikendom vrača domov, kjer človek, ki ga je zlorabljal skoraj deset let, še vedno živi svoje življenje naprej brez posledic in morale, medtem ko se sam borim z demoni vsak prekleti dan. Leto dni starejše dekle z imenom Sara, ki je prihajala nekje iz Prekmurja, mi je v času našega druženja v off urah v dijaškem domu podarila cirkuško dolg šal oranžne barve, ki me je venomer spominjal na Harry Potterja in šale, ki so pripadali prebivalcem Griffendom domu.

En navaden večer v dijaškem domu, ko sta cimra iz koroške ter ta drugi iz Prlekije odšla na biljard, sem iz predala potegnil ta komično dolg šal in ga tokrat okoli vratu namestil v popolnoma drugačnem stilu. V takšnem kot bi ga pred svojim koncem naš legendarni serijski morilec Trobec.

Želel sem končati to moro, ki jo imenujemo življenje. Na spletu, takrat sem še vedno religijsko prisegal na najdi.si (don’t kill me), poiskal informacije kako se uspešno obesit. Najprej sem naletel na nekaj člankov kako uspešno obesit in posušit svinske salame, ampak mnogo, mnogo strani kasneje se je nahajal nek fucked up blog (it’s long gone now), ki je imel pdf file s hudičevo natančnimi navodili kako to uspešno opravit. At this point bom, kot opozorijo na ’’got talent’’ showih opozoril, don’t do that at home. Samomor ni rešitev, maybe for me, ker sem bolj fucked up kot psi v družbi Senice in Baričeviča. Za slednje moram napisati, domnevno!

 

Kakorkoli, spoiler alert, preživel sem. :)

 

Enajst let kasneje še vedno stopam po našem skrajno poškodovanem planetu in se skozi življenje prerivam kot upokojena ženska zadnjega meseca v vrsti pred mesarijo v Hipermarketu Mercator. 

Nevertheless, kmalu sledi drugi del, ki bo na prvi pogled bolj travmatičen kot Šerbi in izguba njenih nog, ter hopefully bolj odkrit kot oprsje manekenke Kate Upton.

 

Till next time...

 

odKRIT.

 

V kolumni so izražena mnenja in stališča avtorja, ne nujno stališča, mnenja zaposlenih ali Združenja DrogArt.