F*ck, keramika Lady je Saint!

3. december 2018|Droge|Izkušnje uporabnika

Končno sem se preselil iz devet kvadratnih metrov Harry Potter sobane v večjo sobo, kjer finally imam posteljo sestavljeno iz letvic, ki se ne rušijo ob prvem kontaktu z mojim (nekoliko) pretežkim telesom. Praise the god, I’m in heaven. Ne šalim se, spim na postelji premera 140cm in se počutim kot Melania Trump. Le da jaz nisem ujet v zakonu z moškim, ki je bolj odvraten kot predator v Halloween grozljivkah.


Sh*t, zavil sem s teme. Vse kar nam to pove je, da bi lahko kandidiral za katerokoli politično mesto v naši prelepi zeleni deželi, kajti pomembno je, da znaš nakladat v tri božje matere, da vsi pozabijo point. Well nekako tako kot seks na drogah. Drugič o tem! #shameandproud

Kdo se spomni mojega bloga o mojem neslavnem pristanku v zavetišču? No, pejte googlat in boste kot na loteriji našli ta zadetek. Kot sem že takrat izpostavil sem pristal v zavetišču za brezdomce, jaz, ki sem bolj fin kot levi profil Helene Blagne. Ampak tako je želela usoda in njej se preprosto ne moreš upret.

Nekaj tednov preden sem neslavno pristal v tem ’azilu’, sem imel prvo srečanje z novo zaposleno javno delavko v tem zavetišču. All the dirty people, naj vas pomirim, javna delavka ne pomeni prodajalka ljubezni, temveč je posameznik, ki je na Zavodu za zaposlovanje preživel več kot eno leto in je kvalificiran za zaposlitev pri podjetjih in centrih, kjer imajo razpise za tako imenovane javne delavce. Sorry, moral sem to specifično razložit, kajti ko sem sam pred leti prvič v eni izmed ljubljanskih galerij spoznal svojo prvo ’’javno delavko’’ je bilo moje prvo vprašanje, če je kondom vedno obvezen. Po začetnem šoku in klofuti sva se končno sporazumela in me je dodobra podučila o dotičnem programu Zavoda za zaposlovanje. Zdaj sva boljša prijatelja, kot deček iz Sreče na vrvici in njegov pes Jakob.

 

Ok, nazaj na temo članka. Nekaj tednov pred pristankom v Zavetišču sem na dramski vaji za gledališko igro, ki smo jo ustvarjali posamezniki iz socialno ogroženih manjšin (brezdomci, Sončki, odvisniki...), prvič ugledal na novo zaposleno javno delavko Zavetišča. Medtem, ko sem na odru krilil in mahal kot Tabaluga zmajček, ki si močno želi poletet, se mi je iz druge vrste za gledalce na kratko nasmehnila. Moja prva misel je bila, she must hate me. Come on, to je bila f*cking vaja, vsi sedeži za publiko so bili v celoti prazni, le ta dama je zasedala en sedež in še ta nasmeh je bil kisel. Well, I can say without any shame, how wrong I really was.

Tam nekje proti koncu maja se je odvil festival, kjer smo tudi mi nastopili z našo dramsko igro in ta do takrat meni popolnoma nepoznana oseba je na dan, ko smo nastopili, me s svojimi besedami navdala z večjo samozavestjo, kot oče Luka Dončiča, ko je podpisal pogodbo z Dallas-om.

Obviously se zgodba ne konča tukaj. Nastop je takrat šel čez kot nedavna kanditatura Jankoviča, brez težav. Zgodba postane bolj zanimiva, ko sem se nedolgo za tem, v času bivanja v ’azilu’, v času njene smene zadel, z mojo favourite substanco in ’blackout-al’, in po pričanju drugih, skakal, tekel in drl do absurdne skrajnosti, da je bilo potrebno poklicati pristojne organe. Torej rešilca in angele v modrem, policiste. Pravi čas sem prišel k sebi in priklicanim strokovnjakom sem zatrdil, da ne potrebujem nobene pomoči in hospitalizacije na najbližji psihiatriji. Jap, v tistem trenutku je takšnem crazy posamezniku popolnoma nemogoče verjeti in te besede padejo na čisto neplodna tla. But vendarle je tukaj bila Ms. M, na novo zaposlena delavka, ki je kljub temu, da je z mano imela bore malo kontakta, zaupala mojim besedam, da se bodo moji izpadi (posledica substanc) končali za danes in bom odšel v posteljo, kot sem jim takrat sveto obljubil.

No, Ms. M jih je prepričala in reševalno vozilo z zdravnico in reševalcema je odpeljalo, prav tako so tudi postavni godrnjavi policisti zapustili prizorišče. Kot kočevski rjavi medved pred zimo sem se zavlekel na zgornji pograd v naši sobi, in bolj kot karkoli drugega, ugodil in spoštoval izjavo Ms. M. Why, you ask?

Zato, ker je ne glede na vse moje (hudičevo neprijetne) izpade zaupala mojim besedam, da ne bom več povzročal težav in bom šel spat. Yeah, spal sem bore malo, ampak sem bil bolj miren, kot Jan Plestenjak, ko dobi položnico za plačilo elektrike.

Šesti mesec se piše od tega specifičnega dogodka in ljuba Ms. M še vedno opravlja svojo enoletno zaposlitev kot javna delavka v Zavetišču in moja f*cked up malenkost se prekleto rada oglasi tam , ko opravlja svoje smeno. Vedno me sprejme z nasmehom in poslušnim ušesom, ki ubogljeno in brezpogojno posluša moje težave in more, ki me tarejo tisti trenutek. Jaz bi sam sebe že zdavnaj poslal v piz*o materno, ampak si vzame čas in me posluša in mi daje dobronamerne in inteligentno srčne nasvete. Tisti trenutek jih vzamem k sebi, kot Islandci begunce, vendar se do doma razgubijo, kot šestletniku predrage nalepke za album nogometašev naslednjega svetovnega prvenstva nogometa. 

 

Pa vendar moram izpostavit, ne dolgo nazaj je odbil datum, ki bi, če bi še vedno bila moja mama živa, zapovedal njen 52. rojstni dan. Namesto, da bi ga kot normalni človek preživel z obiskom njenega groba in prižigom precenjene nagrobne sveče, sem raje preživel dan v pakiranju svoje lastnine in pisanju poslovilnih pisem, na kar sem zaužil več škatel tablet, od narkotikov do benzotov, vse skupaj zalil z najcenejšim žganjem... I was done, so fucking done.

 

Khm... Čez dobrih 22 ur sem se kot v priljubljeni pravljici o Trnuljčici prebudil popolnoma nedolžno, v upanju, da sem pristal v nebesih. Nope, no such luck. Čeprav bi po vseh pravilih narave moral biti bolj trd kot najdragocenejši kamen, sem svoj zadnji poskus samomora somehow preživel.  Nimam blage veze kako mi je to uspelo, kajti this time sem bil prepričan, da je tako kot istoimenski Michael Jackson dokumentarec; This is it.

 

Well, it’s not. Preživel sem. Ko sem enkrat prišel k sebi sem se odločil naslednje; v ponedeljek grem do Ms. M na poceni prežgano instant kavo in ji slednje povem, she will know what to do. Hkrati sem se odločil, če me je moja pokojna mati somehow obdržala pri življenju skozi nek f*cked up parallel svet, ne morem umret ravno danes.

Ms. M me je poslušala, skozi moje pripovedovanje je z glavo odkimavala močneje kot Janša, ko mu omeniš priseljence arabskih korenin, pa vendar do konca moje f*cked up pripovedi mojega vikenda, ni pripomnila nič. Na koncu je le nanšalantno izjavila: ’’odKRIT, kolikokrat sem ti že povedala, škoda te je, predobro se zavedaš česa si zmožen’’.

Vedno je tukaj zame, tako kot specifično usposobljeni psihoterapevti v Združenju DrogArt, katere sem ignoriral večkrat, kot celotno prebivalstvo ignorira znanstvenike o globalnem segrevanju.

Kakorkoli, ženska ki je leta in leta preživela v ustvarjanju keramičnih umetnosti je, danes zaposlena v zavetišču brez-opravičljivo na voljo vsem staroselcem Zavetišča kot tudi nam prišlekom.

Zame, ki prihajam iz družine čustveno hromih in alkoholno onesposobljenih primerkov, je to sedmo čudo sveta. I mean, for fuck sake, Ms. M je zgolj bog keramike, pa je meni osebno podaljšala življenje, bolj kot AMZS delavec podaljša zavarovanje predpotopnega avta.

Če bi slepo sledil krščanski veri in njihovim za-rekom ter zahtevam za določitev saint položaja, well she is it...

Before I go, go... Sorry, moral sem, rememeber ta komad? Kakorkoli, za nas, poškodovane od življenja, je ta dama keramike vedno na voljo in forever, četudi to pomeni zame zgolj naslednja dva tedna, ji bom forever hvaležen. She is one of the good ones.


Till next time,

odKRIT.

 

V kolumni so izražena mnenja in stališča avtorja, ne nujno stališča, mnenja zaposlenih ali Združenja DrogArt.