odKRIT: I’m wasting my life...

17. oktober 2018|Droge|Izkušnje uporabnikov

Danes mineva točno leto dni odkar sem zapustil prestolnico in se umaknil zagotovi smrti, ki je name pretila na ulicah najlepšega mesta na svetu oziroma karkoli naš dragi Janković rad nalaga ljudem o Ljubljani.


Šest mesecev življenja v programu za odvisnike, dva meseca v azilu in štiri mesece v najemniški sobi v velikosti Ford Fiesta letnik 2006, in vse, kar sem uspel v tem letu storiti, je podaljšati svoj rok trajanja. Počutim se kot konzerva rib, ki bi po vseh pravilih narave že zdavnaj morala zasmrdeti in posledično romati v koš, pa vendarle kljub vsemu ostaja okusna in obupano čaka na posameznika, ki ne bo videl zgolj uničene konzerve, temveč cenil vsebino, ki je šla skozi hudiča in pol.

At this point bi se v preteklosti po vsej verjetnosti opravičil za nakladanje in nadaljeval s sranjem in zgodbo, kako mi gre v življenju dobro in ne morem preceniti dneva, ko sem prenehal konzumirati substance. That’s bullshit!

Ne glede na vso sranje, napake in prekrške, ki sem jih povzročil, se osebno nimam za neumnega. I know, definicija norosti je ponavljati isto znova in znova ter pričakovati drugačen rezultat. Dodobra sem seznanjen s to definicijo, ampak jo brezpogojno ignoriram, kot Američani svojega bodočega (izvoljenega) diktatorja, Donald Trumpa. Substance po katerih posežem me napolnijo s čustvi, ki sem jih že pred leti globoko zakopal in zatrl v strahu, da še kadarkoli podoživim največje bolečine, ki sem jih moral dati čez. Well, ko se enkrat zavedno odločiš, da boš bežal pred čustvi bolečine, se moraš zavedati, da si s tem zakopal tudi iskreno veselje. Brez enega ni drugega. Ying Yang shit, ampak brez lepega logotipa "like" znaka, ki ga lahko nosiš kot ogrlico.

 

Ne glede koliko prispodob naložim med pisanjem je kristalno jasno zgolj eno: zapravljam svoje življenje. Če bi obstajala Rihtarjeva lestvica za uničevanje svojega življenja, bi se moj ’’potres’’ brez težav lahko kosal s tistim, ki je upostošil Indonezijo. Največji problem je, da se vsega tega hudičevo dobro zavedam. Ko ’’zjutraj’’ (ni nujno, da je dejansko jutro) odprem oči, najprej naredim inventuro svojega življenja, kar vključuje tudi nedavno storjene napake in se želim vreči iz najvišje stavbe v mestu. Ampak težava je, da živim v predmestju enega izmed manjših mest v Sloveniji in takšna rešitev problematike dejansko doda več dela kot reši nastalo situacijo, saj okoli mene poleg bogato rodilnih hrušk in jablan ni nobene visoke stavbe.

 

Po že zimzelenem jutranjem napadu panike se zaposlim z gledanjem novih epizod random serij, more is more v tem primeru. Karkoli, da nisem prisiljen razmišljat o sebi. Kajti če začnem razmišljati, bom kot vedno ugotovil, da svoje življenje brezvestno zapravljam, namesto, da bi se odločil za nadaljevanje v šolanju ali konec koncev poiskal službo, raje kot, da dneve preživljam v zatemnjeni sobi, kjer se smilim samemu sebi, medtem ko razmišljam o preteklosti.

 

Don’t live in the past! Stavek, s katerim se začne mnogo rekov znanih osebnosti, ampak vse, kar lahko jaz na to rečem je: "Ne nakladaj stari." Sranje in napake, ki sem jih povzročil v preteklosti, v večini primerov high as fuck, me še danes definirajo. Nikakor se ne morem prikazat med določene ljudi clean, ker se do podrobnosti spomnim kaj vse sem nakladal in storil, ko sem jih nazadnje, high, srečal.
Nikakor se ne morem premaknit iz tega mesta, kjer se zavedam preteklih napak, pa vendar sem prešibek, da bi stopil v nov jutri, drugačen in modro previden. Edini način, da jaz stopim moder v nov dan je, da se dušim zaradi prevelike količine XY substance. Kajti, ko posežem po substanci sem ponovno ekspresno dobre volje, samozavest mi naraste hitreje kot reka Krka in brez razmišljanja o posledicah pozdravim in se po-družim s katerimkoli ljudmi. So easy, ena doza prepovedane droge in vse je lažje.

 

Yeah, vse je lažje dokler te preklete substance ne zmanjka in kot riba na suhem v postelji molim za smrt. V preteklem mesecu sem preživel zadet kot mamba brez premora cel teden in dokler je trajalo je bil zame to en ogromen Disneyland. Jap, dokler je trajalo for sure, ampak ko to sranje popusti se ti odprejo vrata v actual pekel. Medtem, ko so moje okončine abnormalno zatekle, se je moje ljubo srce odločilo, da bo utripalo po nareku Morssije pisave in moj želodec oponašal centrifugo Gorenje pralnega stroja. Dobra dva dni sem skrit v kar se da temni sobi preživel to trpljenje, ki sem si ga tako radostno sam povzročil. Because here is the catch, ko se ’’pucaš’’ in trpiš kot žival v tem času, si za sveto obljubiš, da ne boš nikoli več nič konzumiral in je to bil prekleto zadnji dan, ko si si kadarkoli privoščil kaj takšnega. Kot sem rekel za sveto! obljubiš vsem bogovom, od krščanskega do muslimanskega, samo da se rešiš tega trpljenja, ki ga čutiš v tem trenutku.

Tretji dan sem se počutil nekoliko bolje in počasi ampak vztrajno začel pozabljati na svoje svete zaobljube o drugačnem načinu življenja. Kajti ravno to je težava: bonitete, ki jih doživiš v času zadetosti, odtehtajo vso bolečino in trpljenje, ki jo daš kasneje čez. Tisti trenutek, ko te substanca zadane in lahko vstopiš nazaj v svet, ki ga le-ta ustvari, je mogočen, mogočen kot Babilonov stolp. Še tako pametni ljudje zaradi tega sveta vržejo celotno življenje stran in drvijo po hitri cesti v propad, ki smo ga videli že mnogo ovinkov nazaj.

 

Zakaj? Fucking shit, da slednjega ne morem primerno argumentirat, kajti po letih uporabe teh in drugih substanc ne morem izračunat rezultata te zakomplicirane enačbe, zakaj se vedno znova in znova vračamo na pot, ki se je že nič kolikokrat izkazala za enosmerno ulico proti cilju imenovanem smrt.

 

So občutki, ki jih doživljamo na substancah res vredni uničenja preostalega življenja? Bom res svoje življenje zaključil preden dopolnim trideset? Bom pri ljudeh znan zgolj po svojih zadetih izpadih? Je to življenje sploh vredno živeti?

 

Till next time...

odKRIT.

 

 

V kolumni so izražena mnenja in stališča avtorja, ne nujno stališča, mnenja zaposlenih ali Združenja DrogArt.