Ko vstopiš v prostor, te pozdravijo neznani obrazi, temne obleke in postan zrak, ki prispevajo k rahli napetosti in pospešenemu utripu. Mimo tebe stopi par nemirnih, a zadovoljnih strank. Nadaljuješ pot do pulta, kjer te pričaka vljuden nasmeh, vajen vsakodnevnega navala človeških želja in ambicij. Ne vpraša veliko, le toliko, da oceni, kaj iščeš, koliko pričakuješ in kaj si pripravljen dati v zameno. Na mizi je ponudba: nekaj, česar v tem trenutku ne moreš ustvariti sam, si pa lahko sposodiš. To te bo stalo kasneje, ampak živi se za zdaj. Ko denar izmenja roke, začutiš olajšanje – uspelo ti je. Ko se obrneš proti izhodu, si z novo lahkoto v koraku in privihanim kotičkom ust mrmraš melodijo ter razmišljaš o potencialu, ki ga ponuja dan.
Opis se prilega dvema, morda na prvi pogled različnima, a v resnici precej podobnima situacijama: postopku jemanja kredita v banki in nakupu psihoaktivne substance v baru (alkohola ali droge). V obeh primerih dobiš občutek takojšnjega ugodja in svobode, za katera boš moral v prihodnosti plačati z obrestmi – finančnimi ali psihofizičnimi. Morda naslednji dan, morda čez nekaj mesecev. Bodisi iztrošena denarnica bodisi dopaminski sistem te lahko spiralno vodita nazaj v isti prostor, po nov kredit, novo upanje, novo srečo.
Ko recimo prvič zaužiješ stimulanse (tj. spodbujevalce aktivnosti centalnega živčnega sistema), svet nenadoma dobi barve. Nekaj minut prej si bil povsem običajen ti – malo negotov, malo utrujen, malo razpršen. Potem pa začutiš val energije in v glavi zasije misel: vse je v redu, jaz sem v redu. Ljudje okoli tebe se zdijo bolj prijazni, glasba bolj živa, dotik toplejši. Občutiš lahkotnost, samozavest in povezanost. Vprašaš se: bi lahko bil v resnici vedno tako vesel, sproščen in hkrati energičen, pa samo nisi vedel kako? In svet? Svet je nenadoma sprejemajoč, zabaven in obetaven.
Ko oseba zaužije psihoaktivno snov, ta sproži intenzivno preplavljanje dopaminskega, serotoninskega ali opioidnega sistema, kjer sproži, okrepi ali zavre nadaljnjo živčno aktivnost, odvisno od vrste učinkovine. Stimulansi močno dvignejo dopamin, opioidi sprožijo poplavo endogenih opioidnih signalov, alkohol in benzodiazepini okrepijo GABA ter zavrejo glutamat, psihedeliki pa vplivajo predvsem na serotoninske živčne receptorje. Čeprav se tovrstne substance razlikujejo v mehanizmih delovanja, na nagrajevalni sistem vplivajo skoraj vse. Pri slednjem ima osrednjo vlogo dopamin, sproščanje katerega je povezano z doživljanjem ugodja, pričakovanjem nagrade in motivacijo.
Medtem ko vsakodnevne “zmage” ali aktivnosti, kot so dokončan projekt, odpisan test, pospravljena soba ali intenziven trening, vodijo do njegovega naravnega postopnega sproščanja v zmernih količinah, psihoaktivne snovi povzročijo nenadno, izrazito in umetno ojačano sproščanje dopamina (in drugih nevrotransmiterjev oz. živčnih prenašalcev), kar (vsaj na začetku) vodi v doživljanje intenzivnega ugodja, pogosto veliko močnejšega od tistega, ki ga povzročajo naravne nagrade.
Ker pa človek v tako izpopolnjenem stanju sreče in ugodja izgubi motivacijo za iskanje hrane, partnerjev, varnosti ter socialnega statusa – torej za vedenja, ki neposredno vplivajo na zmožnost reprodukcije in verjetnost preživetja – se telo na izgubo fiziološkega ravnovesja (ob uživanju substanc), odzove z aktivacijo prilagoditvenih mehanizmov, ki zmanjšajo občutljivost oz. odzivnost telesa na prisotnost tovrstnih kemikalij ter okrepijo fiziološke kompenzacijske procese.
Posledica bo pojav simptomov, ki so obratni od primarnega učinka substance – na primer prekomerna vzburjenost, tesnobnost in razdražljivost pri jemanju depresorjev (tj. zaviralcih aktivnosti centalnega živčnega sistema, pogovorno “downerjih”) ali utrujenost, depresivnost ter težave s koncentracijo po uživanju stimulansov.
Dolgotrajno uživanje psihoaktivnih substanc postopoma tudi zvišuje toleranco, kjer je za isti občutek ugodja potrebna vedno večja doza oz. “dopaminski dražljaj”. Posledično pride do zmanjšane sposobnosti za doživljanje ugodja ob naravnih nagrajevalcih, kot so hrana, odnosi, seks in hobiji. Posameznik se bo zdaj brez substance počutil slabše kot kadarkoli prej, jemanje le-te pa bo samo odstranilo del nelagodja, ki ga je pravzaprav samo ustvarilo. Tako se vzpostavijo pogoji za anhedonijo (tj. zmanjšano zanimanje ali užitek kot odziv na dražljaje, ki so bili prej nagrajujoči), ponavljajočo uporabo in razvoj zasvojenosti ali odvisnosti.
Pri uporabi psihoaktivnih substanc dolgov torej ne odplačujemo z denarjem, temveč s svojim razpoloženjem, energijo, motivacijo in sposobnostjo doživljanja naravnega zadovoljstva. Tudi po prenehanju jemanja alkohola in/ali drog je spomin telesa na uživanje snovi močan; to pomeni, da lahko traja tudi več mesecev, da ponovno najdeš veselje v vsakdanjih užitkih. Posebej občutljivo je obdobje mladostništva, saj se možgani intenzivno razvijajo vse do približno petindvajsetega leta. V puberteti zato pogosto doživljamo izrazito nihanje čustev in smo nagnjeni k tveganemu vedenju: občutimo intenzivno jezo do staršev, preizkušamo meje dovoljenega, brezglavo se zaljubljamo in se učimo postopnega uravnavanja impulzov. Takšna čustvena turbulentnost je del naravnega procesa, s katerim se možgani učijo regulacije afekta in presoje tveganja, kar predstavlja ključno razvojno naložbo za odraslost. Če pa so možgani v tem obdobju pogosto izpostavljeni psihoaktivnim substancam, ki umetno ustvarjajo tako ekstremna čustva kakor tudi intenzivna tveganja, iz tega ne razvijejo funkcionalnih strategij samouravnavanja. Posledično lahko posameznik v odraslosti pogosteje reagira v afektu, težje regulira čustva in slabše ocenjuje tveganje, saj razvojni procesi, ki bi morali potekati spontano, niso imeli priložnosti, da bi se optimalno oblikovali.
Za ohranjanje naravne sposobnosti doživljanja sreče je pomembno, da se nagrajevalni sistem krepi z naravnimi dražljaji, vezanimi na ponavljajoča se mikrodejanja, ne pa z intenzivnimi farmakološkimi sunki. V tem smislu naj sreča predstavlja smernik ali stranski produkt, ne pa sam cilj.
Splošno dobro počutje ne izhaja iz sreče, temveč temelji na zadovoljstvu, psihološko stabilnejšem in dolgoročno vzdržnem stanju, ki se razvija iz občutka smisla, vestnosti, vztrajnosti, kompetentnosti, povezanosti ter skladnosti posameznikovih vrednot z njegovim vedenjem.
Pri tem so ključne vsakodnevne dejavnosti, ki spodbujajo sproščanje dopamina, serotonina, oksitocina in endorfinov v počasnem in trajnostnem ritmu, na primer:
- Redna telesna dejavnost.
- Poslušanje glasbe.
- Ples.
- Učenje novih spretnosti ali veščin, razvijanje kompetenc.
- Ustvarjanje.
- Stabilna dnevna rutina (z vidika spanja, uravnoteženega prehranjevanja, gibanja, higiene in skrbi zase).
- Izpostavljenost dnevni svetlobi.
- Prakticiranje čuječnosti (npr. izvajanje vaj ali body check vodene meditacije).
- Pisanje dnevnika hvaležnosti (pred spanjem na primer napiši tri stvari, za katere si danes hvaležen).
- Vzpostavljanje, ohranjanje ter negovanje medosebnih odnosov.
- Postavljanje, spremljanje ter doseganje smarter ciljev (specifičnih, merljivih, dosegljivih, relevantnih, časovno omejenih, poživljujočih in nagrajujočih).
Kar pa se tiče uživanja psihoaktivnih snovi …
- Postavi si jasno mejo, kako pogosto imaš namen uporabljat (npr. največ enkrat na teden, enkrat na dva meseca).
- Postavi si jasno mejo glede količine (enakomeren, v naprej pripravljen odmerek).
- Izogibaj se mešanju psihoaktivnih substanc.
- Uvedi dneve, tedne ali mesece popolne abstinence (npr. 2-3 mesece med uporabo stimulansov) – pazi na nevarnost senzitizacije!
- Substanc ne uporabljaj več dni zapored.
- Ne uporabljaj jih, ko si sam.
- Ne uporabljaj jih času čustvene nestabilnosti.
Če se ti zdi, da se brez substanc ne moreš več zabavati ali sprostiti, jih uporabljaš kompulzivno ali vse bolj pogosto, se lahko anonimno in brezplačno obrneš na DrogArt svetovalnico.
Manca Tanaskovič, mag. psih.
LITERATURA
Breuning, L. G. (2015). Habits of a happy brain: Retrain your brain to boost your serotonin, dopamine, oxytocin in endorphin levels. Adams Media.
Buss, D. M. (2014). Evolutionary psychology. Pearson Education Limited.
Meyer, J. S., in Quenzer, L. F. (2019). Psychopharmacology: Drugs, the brain, in behavior. Oxford University Press.
Wade, D. T. (2009). Goal setting in rehabilitation: An overview of what, why and how. Clinical Rehabilitation, 23(4), 291–295. https://doi.org/10.1177/0269215509103551