Izvor izrazov zasvojenost in odvisnost
Angleška beseda dependence izhaja iz stare francoščine in srednjeveške latinščine (dépendance in dependentia). V dobesednem prevodu izraz dobesedno pomeni »viseti z nečesa«. Označuje pogojenost enega pojava z drugim (npr. odvisnost učinka od vzroka) ali pa stanje, v katerem se za svoj lastni obstoj ali zanj ključno podporo zanašaš na drugega. Od 17. stoletja naprej je beseda lahko pomenila tudi zanesljivost (Online Etymology Dictionary, b. d.).
Izraz fizična odvisnost (angl. physical dependence) se je v zgodnjih letih prejšnjega stoletja začel uporabljati za telesno stanje, ki mu ob neuporabi neke substance sledi odtegnitveni sindrom. V 60. letih je v psihiatričnih priročnikih in znotraj pomembnejših institucij začel izraz »dependence« nadomeščati termin »addiction«, vendar sta kljub temu oba izraza ostala v pogosti uporabi (Maddux in Desmond, 2000).
Odvisnost (dependance) je opisana kot stanje, ki je lahko posledica prepovedanih ali nekaterih legalnih substanc, četudi jih jemljemo na način, kot nam jih je predpisal zdravnik. Kaže se v odtegnitvenih simptomih v telesu ob prenehanju uporabe. Oseba je lahko odvisna (angl. dependent) od neke substance, ne da bi bila od nje tudi zasvojena (angl. addicted), vendar pa odvisnost lahko kasneje vodi v zasvojenost (Commonly Used Terms in Addiction Science, 2018).
Pred popularizacijo bolezenskih modelov je bila prevladujoča miselnost na področju zasvojenosti od drog oblikovana po arhaičnem moralnem modelu razumevanja človeka, ki je razlagal pojav odvisnosti/zasvojenosti s šibkostjo posameznikove volje in pomanjkanjem moralnega karakterja odvisnikov. Premik iz moralnega k medicinskemu oziroma bolezenskemu modelu je v zadnjih desetletjih vsaj rahlo usmeril našo pozornost k zdravljenju odvisnosti/zasvojenosti namesto kaznovanja uporabnikov psihoaktivnih substanc. Prevzemanje bolezenskega modela je poleg tega doprineslo k zmanjšanju občutkov krivde in slabe samopodobe pri osebah odvisnih od drog, kar ima lahko pozitiven učinek na potek zdravljenja.
Kljub popularnosti in pozitivnih učinkih, ki so jih prinesli, so bolezenski modeli še vedno deležni številnih kritik. Nekatere kritike se fokusirajo na to, da odvisnost/zasvojenost (kot večina psihiatričnih motenj) nimata nekega enoznačnega, zanesljivega anatomskega, biokemičnega ali nevrološkega testa, s katerim lahko njuno diagnozo potrdimo ali ovržemo. Zasvojenost od substanc se namesto tega ugotavlja izključno na podlagi skupka opaženih simptomov, povezanih z njima.
V zadnjih desetletjih so zaradi napredka v genetiki in nevroznanosti prišli v ospredje modeli, znani kot izpostavitveni modeli (angl. exposure models). Napredek v znanosti kaže na to, da je odvisnost/zasvojenost kompleksen pojav, na katerega vpliva veliko število sodelujočih genov, vsak z lastnimi dinamičnimi interakcijami z okoljem. Dolgoročna uporaba psihoaktivnih substanc lahko drastično spremeni te strukture, in celo vpliva na samo delovanje možganov. Odvisnost/zasvojenost torej izvirata manj preprosto iz nekih genskih predizpozicij ali vnaprej določenih šibkosti organizma, in sta bolj posledici dolgotrajne uporabe substanc in nevroloških sprememb, ki jih ta uporaba povzroči (Meyer in Quenzer, 2005).
Kaj torej loči odvisnost od zasvojenosti?
Leta 1957 je komisija Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) izdala definiciji zasvojenosti z drogami in habituacije. Obe definiciji sta vključevali željo po uporabi substance, vendar je le zasvojenost vključevala nezmožnost kontroliranja želje po uporabi in visoko stopnjo fizične odvisnosti pri posamezniku.
Dodaten ključni element zasvojenosti je, da zaznavana potreba pogosto zakriva drugo potrebo ali težavo (npr. nepredelane travmatične izkušnje), s katero se nismo zmožni sprijazniti, je predelati, ali je prepoznati, in je posledično tudi nismo zmožni zadovoljiti ali odpraviti. Objekt zasvojenosti tega prvotnega vzroka ali potrebe ne more naraslavljati neposredno, lahko pa se zavaruje pred negativnimi občutki, ki iz njega/nje izvirajo. Tako se zasvojenost razlikuje od odvisnosti, pri kateri sta objektivni in subjektivni vidik posameznikovih potreb usklajena (Černigoj in Podbevšek, 2016). V odvisnosti ni nujno pristona enaka kompleksnost in razcepljenost, ki je pogosto del zasvojenosti. Zasvojenost kot mehanizem je torej lastnost, ki ima svojo funkcijo, igra v psihi neko vlogo, in sicer to, da na dolgi rok pomaga odvračati našo pozornost od ene ali več zavednih ali nezavdnih psiholoških zagat, ki jih nismo zmožni razrešiti.
Pri govoru o zasvojenosti je zanimivo opaziti, da ni enako, če si nekaj želimo oziroma nekaj hočemo, in da nam je nekaj všeč. Kljub temu, da sta pojava nedvomno do neke mere povezana, se lahko pojavljata tudi ločeno in v svojo osnovi izhajata iz dveh različnih delov našega nagradnega sistema v možganih. Čeprav se pogosto povezuje z užitkom oziroma tem, da nam je nekaj všeč, dopamin predvsem vpliva na motivacijo torej to, da si nekaj »želimo« (tudi če po tem, ko to stvar dobimo, ne bomo resnično zadovoljni ali celo samo »potešeni«).
Še ena perspektiva, ki se mi di zelo relevantna pri govoru o zasvojenosti je model nasprotnih procesov. (Siegel, 1989) Ta teorija predstavlja občutek hlepenja po substanci kot izmenjavanje hedonskih in homeostatičnih odzivov organizma na neko substanco. Skozi čas, ko posameznik več in več uporablja določeno psihoaktivno substanco, ki s svojim delovanjem povzroča v posamezniku pozitivno hedonsko stanje, ali, bolj preprosto, stanja užitka in evforije, se homeostatičen odziv organizma prikaže kot negativno oziroma neprijetno hedonsko stanje po tem, ko učinki drog, in z njimi stanja užitka, izginejo. Ker pa je nasprotni odziv trajnejši kot sam učinek substance, to vodi do disforičnega stanja, v katerem oseba čuti močno željo po ponovnem vnosu substance, ker si želi spet vzpostavit prejšnje evforično stanje, kasneje, takom uporabe, pa se pogosto standard niža, in posameznik z uporabo substance naposled skuša pridobiti nazaj vsaj nek nevtralni občutek notranje dobrobiti. Na poti do zasvojenosti se torej izgubi prvotna želja do intenzivnega užitka, in to željo nadomesti cilj zadoščenja, da se zgolj »ne počutimo več tako slabo,« ali preprosto, da se za nekaj časa lahko spet počutimo »normalno«.
Napisal Sebastjan Krek
Literatura
- Dependence. (b. d.). V Online Etymology Dictionary. Pridobljeno 5. 4.s: https://www.etymonline.com/word/dependence#etymonline_v_29583.
- Maddux, J. F. in Desmond, D. P. (2000). Addiction or dependence?. Addiction (Abingdon, England), 95(5), 661–665.
- Commonly Used Terms in Addiction Science. (2018). NIDA Pridobljeno 5. 4. 2021 s: https://www.drugabuse.gov/publications/media-guide/glossary.
- Meyer, J. S. in Quenzer, L. F. (2005). Psychopharmocology: Drugs, the Brain, and Behavior. Sunderland, Massachusetts: Sinauer Associates, Inc.
- Černigoj, M. in Podbevšek, J. (2016). Zasvojenost ali odvisnost? Poskus pojmovne razjasnitve in pomenske razmejitve. Kairos, 10(1/2), 113–146.
- Siegel, S. (1989). Pharmacological conditioning and drug effects. In A. J. Goudie & M. W. Emmett-Oglesby, Contemporary neuroscience. Psychoactive drugs: Tolerance and sensitization 115–180.
- Jus, M. (2021). Uporaba izrazov zasvojenost in odvisnost v slovenski strokovni in znanstveni literaturi (Diplomsko delo). Univerza Sigmunda Freuda Dunaj – podružnica Ljubljana.