Posledično se na internetu pojavlja veliko strani, ki nudijo najrazličnejše informacije o mikrodoziranju. Obstajajo nekatere, ki so opremljene tudi s smernicami zmanjševanja škode. A vendar velja ohranjati previdnost, saj pri tej temi poleg problema nelegalnosti za enkrat ni jasna dejanska učinkovitost prakse ter potencialni negativni izzidi. Prav tako ne vemo praktično ničesar o posledicah pri dolgoročni uporabi ter o kombiniranju z različnimi zdravili.
Disclamer: V spodnjem sestavku se nameravamo posvetiti zgolj mikrodoziranju, ne pa temi splošne uporabe psihedelikov v terapevtske namene.
Torej?
Najprej se je pomembno vprašati o nameri. s katero se zanimamo za mikrodoziranje. Uporaba za povečevanje storilnost vsekakor ni zares smiselna, mnogi strokovnjaki s področja bi jo celo pojmovali kot zlorabo substance. Psihadeliki so namreč v veliki meri substance obredne in spiritualne narave in kot take jih je potrebno tudi spoštovati. Čeprav se zdi mikrodoziranje zaradi svoje nekonvencionalnosti in neke vrste dostopnosti kot neškodljiva metoda samozdravljenja, je vredno ohranjati objektivno kritičnost ter upoštevati smernice zmanjševanja škode. Gre za uporabo substanc, ki začasno ali potencialno celo kronično spreminjajo kemično stanje v telesu/možganih. Uporaba psihadelikov za namene duševnega zdravja mora biti dobro premišljena in izvajana s pomočjo in podporo za to pristojnih terapevtov/zdravnikov.
Smernice manj tvegane uporabe
Večina eksperimentiranja z mikrodoziranjem se trenutno dogaja v lastni režiji ter po lastni presoji posameznikov. Kljub temu, da se zanj odločajo večinoma izkušeni uporabniki psihadelikov, je nujno opozoriti na smernice zmanjševanja škode.
Najprej si poglejmo primere, v katerih se mikrodoziranje odsvetuje:
- Osebam s psihozo ali s podvrženostjo k psihozi, saj pri teh uporaba psihadelikov lahko stanje psihoze sproži ali poslabša. Takšnimi posameznikom se kakršnakoli uporaba psihadelikov odsvetuje.
- Osebam z barvno slepoto, predvsem na rdeče-zelenem spektru; pri teh se namreč ˝tracerji˝ pojavijo že v mikrodozi ter ohranijo po več dni, kar je neprijetno in potencialno ovira vsakdanja opravila.
- Odsvetuje se mikrodoziranje kot sredstvo za ˝preganjanje dolgčasa˝.
Substanco je pred uporabo potrebno kvalitativno in kvantitativno testirati, saj je tako odmerjanje bolj natančno. Odmerjanje je ključna stvar, vendar jo je najtežje posplošiti v enoznačen nasvet za vse uporabnike. Obstajajo sicer okvirne smernice, na primer zelo pogosto uporabljen Fadimanov protokol, ki predpisuje jemanje ene desetine halucinogene doze vsak tretji dan (približno: LSD 10-20 mikrogramov, psilocibin 0.2-0.5 grama,…. ). Ne gre pa tem številkam in programom zaupati brez lastnega preizkusa v varnem okolju. Vsaj dvodnevni premor med eno in drugo uporabo je zaradi višanja tolerance res zelo pomemben.
Pri uporabi psilocibina iz gob je potrebne nekoliko več previdnosti, saj lahko vsebnost močno variira tudi med gobami iste vrste, tako je odmerjanje (brez predhodnega testiranja) manj natančno. Večjo natančnost odmerjanja se pri rastlinskem materialu zagotovi tako, da se ga zmelje v prah, pri LSD-ju pa z volumetrično metodo. Osebam na spektru avtizma se mikrodoziranje načeloma odsvetuje, saj potrebujejo višji odmerek, torej je težje pravilno odmerjanje.
Celotna praksa zahteva, da se posameznik zna opazovati in spremljati ter si nuditi primerno in varno okolje za dneve, ko mikrodozira. Za manjše tveganje je priporočljivo tudi poiskati terapevta, ki je pripravljen spremljati ter po potrebi usmeriti proces mikrodoziranja.
Kaj pravi Google in ali se moti?
Po internetu smo lahko priča veliko člankom, ki zelo senzacionalistično opisujejo ˝znanstvene raziskave˝ na to temo. V resnici je za znanstvenike širom sveta trenutno še izjemno težko pridobiti odobritve etičnih komisij za izvedbo ustreznih eksperimentov, ki bi jasno pokazali učinke uživanja mikrodoz psihedelikov. Da klinična raziskava potrdi ali ovrže učinkovitost substance potrebuje placebo skupino, katera se v več stopnjah poskusa v nadzorovanem okolju naključno izmenjuje s skupino, ki prejme pravo učinkovino.
Trenutno obstoječe raziskave so izvedene s pomočjo vprašalnikov ter samoocene majhnega števila uporabnikov (<200). Take vrste raziskave sicer lahko služijo kot vsebina preglednih člankov in vzpodbuda za nadaljnje raziskovanje in klinične študije, vendar jih same po sebi ne moremo obravnavati kot dokaze o učinkovitosti prakse. Trenutno je v teku nekaj študij o mikrodoziranju, ki pa še niso zaključene, torej Google za enkrat ne nudi veliko znanstveno podkrepljenih informacij in napotkov glede mikrodoziranja.
