Lucas…
Kakšna zgodba, kakšen lajf in kakšen človek! Neverjetna so bila tvoja pota, Lucas. Le te si sklenil mnogo prezgodaj. Tvoja želja po tem, da si prepoznan, da narediš vtis, se je izpolnila, saj si svoj pečat pustil na vseh nas. Ob naših besedah te verjetno ne moremo prekašati, saj si bil mojster besednih zvez, zato bi verjetno tudi svoj odhod pospremil na humoren, morda rahlo hudomušen način. Morda bi rekel: »da so bile tvoje poti res filmske – tako nepredvidljive, da bi jih še Spielberg z veseljem režiral« 🙂
Poskrbel pa si, da so imeli tvoji prizori svoje »vau« momente. Bil si z nami 9 let – 9 let polnih spominov, ko si nas vedno znova učil potrpežljivosti, vztrajnosti, razmišljanja izven okvirja. Vsi smo te poznali, ker si bil dober človek – prijazen, nasmejan, poln humorja in razgledan. Življenje pogosto ni bilo prijazno do tebe, a vedno znova, kljub padcem, si se trudil biti boljši človek – biti nekdo, ki se ga ljudje zapomnijo. In to ti je res uspelo. Hvala Lucas!
Ker pa si imel z vsakim od nas svojevrsten odnos, ti tudi vsak posebej namenja nekaj besed:
Anja M.: »Lucas, si oseba, ki je ne bom nikoli pozabila. Tako naenkrat in z veliko zgodbo si vstopil v moje življenje, kar me je, priznam, presunilo do dna srca. Spremljala sem te lepih, težkih, ganljivih 9 let. Ob tebi sem zaznavala dvojnost – veliko željo po boljšem življenju in hkrati utrujenost od življenja samega in tega, da se ti preprosto ne da več toliko boriti. Res sem te razumela. Morda kdaj preveč. Vem, da si to vedel in čutila sem tvojo hvaležnost. Naučil si me veliko stvari in nikoli ne bom pozabila najinih poti – tako raznolikih, o katerih bi lahko skupaj napisala knjigo. Upam, da si si oddahnil, kjerkoli že si ter da s svojim humorjem, znanjem in pristnim odnosom do ljudi, razveseljuješ vse tam zadaj za mavrico«.
Anja D.: »Lucas, sploh ne vem, kje naj začnem, ko pa se je vse tako hitro končalo.
Ampak, hvala ti. Hvala za vse tvoje zgodbe. Hvala za vse tvoje ideje. Hvala za vse, kar si me naučil. Hvala za vsakič, ko si poslušal. Hvala za tvojo energijo. Hvala za krajšanje časa na infotočki. Hvala za vse.
Registrske se kar zbiram, bom jaz dokončala najin nabor. Za stranišča v Tivoliju se bomo pa tudi potrudili. Pa čakalna vrsta za Sagrado Familio je zdaj krajša.
Pogrešala te bom«.
Minka: »Dragi Lucas. Še zmeraj slišim tvoje besede in tvoj smeh. Bil si res edinstven. Zvezda do konca in naprej. Zvezda, ki ne bo nikoli ugasnila in poskrbeli bomo, da bo tako. V meni si pustil velik pečat in vedno si mi bil inspiracija, kako lahko živiš življenje kljub tvoji težki zgodbi. Brez skrbi, pustil si ogromen, večen pečat. Naj ti bo lepo, kjer si in ne dvomim, da je tudi ona stran zate polna dogodivščin in lumparij«.
Luna: »Dragi Lucas. Ni besed, ki bi opisale praznino, ki jo čutim ob tvoji izgubi. Čutim pa hvaležnost, saj je ta praznina posledica vseh spominov in občutkov, s katerimi si me napolnil v devetih letih najinega poznanstva. Ko si stopil skozi vrata naše organizacije, se je tvoja energija vedno razlezla vse do moje pisarne. Imel si neverjetno moč, da si me razvedril – s svojimi pisanimi outfiti, trači, vedno nedelujočimi slušalkami, (pre)močnimi kavami, filmskimi predlogi, svojim smehom, sočutjem in zanimanjem za vse prisotne v prostoru. Vedno si znal s svojo popolno pozornostjo osebi dati občutek, da je za tisti trenutek edina na svetu. Izjemno hvaležna sem za vsak trenutek, ki sva ga preživela skupaj in čutim, da sem imela res velik privilegij, da te poznam in da sem del tvoje zgodbe.
Pogrešala bom tvojo razigranost, simpatično kaotičnost, razgledanost, humor, predvsem pa neskončno tople objeme.
V meni še vedno odmevata tvoj glas in smeh, in rada si predstavljam, da te bom s tem živim spominom vedno nosila blizu sebe. Počivaj v miru«.
Maša: »Med vso žalostjo ob tvojem odhodu čutim veliko hvaležnosti, da sem te lahko spoznala in bila priča tvoji zgodbi. Šele ob zaključku sem začutila, koliko sem te zares nosila v srcu. Hvala, da si nam dovolil biti tvoja luka za prevetritev neviht. Z ljubeznijo, Maša«.
Špela: »Dragi Lucas! Iščem besede in razmišljam, kako lepo so tebi tekle same od sebe – vsakič, ko sva se srečala, sva se vsaj malo zaklepetala in vedno si imel kakšno zanimivo temo. Slišim te, tvoj glas, tvoj smeh, tvoj način, kako si me vsakič pozorno vprašal: »Kako so otroci?«. Bil si prijazen, duhovit, pameten, odprt, zanimiv… in res te občudujem, kako si se boril in ohranjal optimizem. Spominjala se te bom z nasmehom, ker je bil to tvoj prepoznavni znak. Vesela sem, da sem te poznala«.
Ana: »V enih drugih časih bi ti meni poslal članek, jaz bi ga pregledala (in navdušeno) objavila… Tokrat pošiljam nekaj zbranih misli jaz tebi, žal brez možnosti tvojega pregleda in komentarja. Poigravam se s skupnimi spomini, s kilometri, ki smo jih naredili skupaj, s tvojimi zgodbami, o katerih sem še doma razmišljala, in z unimi, ki so me nasmejale do solz. Ja, Lucas, res si znal izvabiti iz človeka vsa čustva. Upam, da boš/si zdaj končno začutil mir, ki si ga zaslužiš«.
Simon: “Dragi Lucas, zelo bom pogrešal najine debate o serijah, filmih in raznoraznih tračih iz zakulisja igralcev, igralk in drugih znanih osebnosti. Res si bil odličen sogovornik — od tebe sem vedno izvedel kakšen dober trač ali idejo za dobro serijo. Kljub temu, da sem bil kdaj v naglici ali kako drugače zaseden, so me tvoja energija, pozornost in smeh vedno prepričali, da sva vseeno kakšno rekla. 🙂
Še vedno ne morem verjeti, da te ni več med nami. Tako kot moja se je tudi tvoja pot z DrogArtom začela istega leta. Ne glede na vse izzive, s katerimi si se soočal, si se vedno znova vračal na DrogArt — na kavč v naši info točki, kjer smo klepetali in se smejali. Zdaj pa te kar ni več… Vedi pa, da boš za vedno ostal z nami.”
Lucas, spočij si!