Minilo je malce več kot mesec dni od moje selitve in zaenkrat kaže dobro. Iz popolne propadlosti in obupa sem se z nekoliko prisile prelevil v osebo, ki redno pospravlja sobo in jo sesa dvakrat tedensko, ki se pod tuš spravi vsak dan in pralni stroj uporabi vsak teden. Male zmage I guess, ampak če bi me videli v zadnjem letu, bi mi ploskali za te dosežke. Celo obrijem se preden izgledam kot rezervni Jezus.
Po zelo dolgem času sem se končno oglasil na Zavodu za zaposlovanje tudi osebno in se na licu mesta popolnoma spontano odločil vrniti v šolo. Tako, da jutri zjutraj odhajam na pohod po mestu, da pričnem z realizacijo tega zadatka. Če sem popolnoma iskren, me skrbi, da je moja agresivna in količinsko velika uporaba substanc preveč skurila moje možgane in bo ta želja po nadaljevanju šolanja pogorela kot lahko poor Avstralija.
Nikoli prej me norme družbe niso ganile, zadnje čase pa se motajo okoli glave kot nadležen komar sredi poletja. Namreč dojel sem, da kljub letom, zavrženim z uporabo substanc, nisem tako zelo odzadaj. I believe, da če se potrudim, lahko dohitim svoje vrstnike in pričnem funkcionirati na nivoju, ki se za posameznika v poznih dvajsetih nekako pričakuje.
It would be a miracle, če bi čez pet let brali kolumno, kjer bi bentil nad težavami v redni službi, ki sem jo osvojil po končanem šolanju in bi se pritoževal nad partnerjem, ki pušča nogavice pri postelji in jih ne vrže v koš za umazane cunje. Yeah, that’s my wet dream, nič kaj ekstragavantnega if you think about it. Imeti fulfilling službo in resnega smart partnerja. Wouldn’t mind, če dobro izgleda. 🙂
Mimogrede še moram omeniti, da sem pričel s svetovanjem/terapijo glede preživele spolne zlorabe. Kajti, kot sem že večkrat v preteklih objavah omenil, menim, da je to cornerstone za večino moje problematike v odraslih letih. Pomaga, ko izveš, da so vprašanja in polemike, ki se ti glede dotičnega po glavi vrtijo že leta, popolnoma normalna in often prisotna pri žrtvah. Kljub temu, da sva se s terapevtko barely dotaknila detajlov moje izkušnje, se je to takoj manifestiralo pri kakovosti spanca. Čeprav pred spanjem vzamem redno predpisano terapijo, sem slab teden preživel brez spanca. V kolikor mi je uspelo zaspati za slabo uro, je ta bila opremljena z grozno živimi morami, ki so med drugim mi obnovile spomin na obraz človeka, ki je zlorabo zakrivil. Very pissed about that, leta potreboval, da je obraz zbledel, zdaj pa se je kot 3D filmska izkušnja vrnil bigger and better. Fuck you. Hvala bogu sem začel nazaj spati in more niso več tako agresivne, tako da bom še naprej praskal po teh spominih. Ni vrag, da se to enkrat predela.
Preden se zunaj ponovno ulije dež grem še na en sprehod, saj sem včeraj po letih iskanja končno na neki švedski strani najdel soundtrack serije, ki sem ga iskal leta in ga lahko v miru preposlušam med hojo. So proud of myself, da uporabim noge tudi, ko niso potrebne za dosego določene lokacije ali cilja. Vseeno upam, da me bodo v prihajajočem letu ponesle do dosega izobrazbe. Fingers crossed.
Till next time…
odKrit
V kolumni so izražena mnenja in stališča avtorja, ne nujno stališča, mnenja zaposlenih ali Združenja DrogArt.
