Vsak, ki sem ter tja skadi kak džojnt ali na žuru vzame ekstazi, seveda ne bo nujno postal ne zasvojen ne odvisen. Predstavljajmo si recimo skupino srednješolcev, ki se prvič ta mesec odpravlja žurat. V petek zvečer se odločijo pred vstopom v klub v parku malo družit in spit kak kozarček. Kdo od nas bi kar takoj pomislil, da so ti mladostniki alkoholiki? Najbrž nihče. Ker najverjetneje seveda niso.
Uporaba alkohola in drugih drog se sicer lahko razlikuje glede na vzroke in dinamiko. V grobem lahko govorimo o neproblematični in o rizični (potencialno problematični) uporabi.
Neproblematična uporaba je na primer, ko se ljudje odločijo iti na žur in zraven spijejo kakšno pijačo ali pojejo četrt ekstazija in ob tem upoštevajo smernice zmanjševanja škode (pazijo na svoje prijatelje in osebne stvari, poskrbijo za varen prevoz, med žurom delajo premore, spijejo kaj brezalkoholnega…). Smernice zmanjševanja škode se seveda razlikujejo od substance do substance!
Če pa človek čuti, da se brez pomoči substanc zelo težko zabava, sprosti, pleše ali zgolj prijetno druži s prijatelji_cami, lahko že govorimo o problematični uporabi. Podobno velja tudi za osebo, ki se vsakič napije do te mere, da »dela scene«, bruha vsepovprek, postane nasilen_a ali kaj podobnega. To ni nujno povezano s tem, kako pogosto oseba pije, temveč bolj s tem kako pije in kakšne posledice nosi po tem. Morda nekdo pije samo enkrat na mesec, a se vsakič zaplete v pretepe, izgubi svoje stvari, ima težave s policijo… Tudi to spada pod rizično uporabo.
POT DO ZASVOJENOSTI IN ODVISNOSTI (IN KAJ JE SPLOH RAZLIKA)
Odvisnost predstavlja stanje, v katerem smo v dobesednem smislu od nečesa odvisni in to potrebujemo za preživetje. Rečemo lahko, da smo ljudje odvisni tudi od zraka, vode in hrane. O odvisnosti od substanc govorimo takrat, ko naše telo nujno potrebuje substanco, da sploh lahko funkcionira. Nekatere substance povzročajo (fizično) odvisnost (denimo alkohol, GHB, pomirjevala, heroin…), ne pa vse.
Zasvojenost označuje stanje, ko se zaradi različnih dejavnikov »vračamo« k uporabi substance – bodisi skadimo džojnt, ko ne moremo zaspati, bodisi na vsakem žuru spijemo par pijač, da se lažje sprostimo. Oseba je lahko zasvojena kemično (s substancami) ali s nekemično (torej ničesar ne vnaša v telo – to so npr. zasvojenost s tehnologijo, pornografijo, igrami na srečo…) Gre za močno potrebo po nečem, kar nam »pomaga«, da se pomirimo, sprostimo ali kaj podobnega, hkrati pa zaradi tega nosimo negativne posledice. Ta močna potreba patološko spreminja duševno delovanje in vedenje, omejuje svobodo in odgovornost, slabi medosebna razmerja in odnose, zavira človekov razvoj itd.
Da si malo lažje predstavljamo: marihuana kot substanca ne povzroča fizične odvisnosti, vseeno pa lahko postanemo z njo zasvojeni. Z njo si morda lajšamo stiske, tesnobo, nespečnost, si zapolnimo brezvezne popoldneve… Psihološka zasvojenost je sicer lahko zelo močna in potrebnega je lahko veliko truda, da jo premagamo. Od alkohola lahko postanemo na enak način psihološko zasvojeni, a če bomo redno pili (neko obdobje vsak dan), bomo postali tudi fizično odvisni. Fizična odvisnost je stanje, ko se je telo tako prilagodilo na substanco, da njena odsotnost povzroči odtegnitveni sindrom oziroma abstinenčno krizo. To je skupina znakov in simptomov, ki so posledica prenehanja ali premajhnega jemanja psihoaktivne substance. Telo nam s tem sporoča, da nekaj »ni v redu«, da vanj nismo vnesli vsega, kar »potrebuje«. Podobno kot če ne bi dobili dovolj kisika, hrane ali pijače, če se spomnimo na primerjavo zgoraj.
Telo lahko razvije tudi toleranco do določene snovi. Toleranca je stanje, v katerem substanca povzroči manjši učinek (za enak učinek potrebujemo večjo količino učinkovine). Več in pogosteje kot oseba pije, večje količine alkohola bo potrebovala, da bo lahko še »normalno« funkcionirala.
KDAJ BO OSEBA POSTALA ZASVOJENA? KDAJ PA ODVISNA?
Na taka vprašanja je težko dati univerzalen odgovor. K razvoju odvisnosti prispeva človek sam, s svojimi biološkimi in psihološkimi značilnostmi, prav tako svoje doda zraven njegovo okolje (družina, prijatelji, delovno mesto, pa tudi kultura, ki je lahko določenim substancam – denimo alkoholu – precej naklonjena) in pa seveda lastnosti same substance.
V vsakem primeru pa velja biti pozoren na to, ali kakršnekoli svoje stiske skušamo blažiti s substancami. Včasih lahko oseba začne uporabljat neko substanco zgolj zaradi želje po eksperimentiranju ali preganjanju dolgčasa, sčasoma pa ugotovi, da zapade v t.i. »samozdravljenje« s substanco. To pomeni, da nam droga odgovori na neko potrebo, ki jo imamo – lažje spanje, uravnavanje tesnobe, lažje navezovanje stikov, pozaba vsakdanjih težav… Dobro je, da smo na to pozorni tako sami kot tudi naši bližnji. Lahko se namreč zgodi, da postopoma in skoraj neopazno zdrsnemo v zasvojenost in vsakdanjih stisk ne zmoremo več zdržati in reševati brez substance. V takem primeru je smiselno poiskati strokovno pomoč. Obrneš se lahko na našo svetovalnico.
Kako hitro nastopi telesna odvisnost, je odvisno od same substance, doz in pogostosti uporabe. Če pri sebi ali bližnjih opaziš telesno šibkost (npr. slabost, bruhanje, tresavico, mišične krče, vrtoglavico, močna nihanja razpoloženja, nespečnost…), ko prekineš z uporabo substance, ki si jo jemal dalj časa (to je lahko tudi samo en teden), obstaja možnost, da gre za fizično odvisnost. Pri nekaterih substancah je nujno potrebno dozo zmanjševati postopoma, saj je lahko odtegnitveni sindrom tako močan, da vodi tudi v resne zaplete in smrt. V teh primerih je najbolj priporočljivo, da se zmanjševanje doze izvaja pod zdravniškim nadzorom. Tudi glede tega ti lahko na vprašanja pomagamo odgovoriti v naši svetovalnici in poiskati primeren program.
V kolikor te zanima več o sami etimologiji in razvoju terminov »zasvojenost« in »odvisnot«, pa te vabimo k branju tega članka.