Zakonodaja v Švici

1. junij 2017|Novice|Droge

Ni zaman rek da nekaj, kar dobro deluje, deluje kot švicarska ura... Izjema ni niti njena zakonodaja na področju prepovedanih drog...


Švica ponuja dober zgled temu, kako bi morale biti zasnovane nacionalne politike, da bi bile karseda učinkovite, uspešne in usmerjene v dobrobit svojih državljanov in državljank. Medtem, ko mnogo evropskih držav vse bolj zanemarja pomembnost in nujnost koncepta zmanjševanja škode (med katerimi je tudi Slovenija), gre Švica (morda)še korak naprej - v legalizacijo marihuane, s čimer bi postala prva država v Evropi, ki dovoljuje njeno prodajo, pridelavo in uporabo.   

 

Pred kratkim je družbena iniciativa, pod imenom Legalize It, ponovno sprožila kampanjo za legalizacijo konoplje v Švici, s katero zahtevajo predvsem naslednje: 1. država naj dovoli odraslim ljudem, da svobodno konzumirajo konopljo; 2. z njeno legalizacijo bi vplivali na odpravo (ali vsaj zmanjšanje) »črnega trga« ter 3. davke od prodaje marihuane in izdatke, ki bi jih sicer porabili za kazenske pregone, bi lahko porabili za investicije v storitve na področju zmanjševanja uporabe drog, raziskovanja in socialne varnosti.

Trenutno je gojenje, prodaja in uporaba konoplje v Švici prepovedana, vendar pa je kazen za posedovanje majhne količine izjemoma nizka. Trenutni kazenski zakonik določa, da je denarna kazen za posedovanje do 10 gramov konoplje 100 švicarskih frankov oziroma 78 eur, brez kazenskega pregona. Od leta 2011 pa je dovoljena prodaja ene vrste marihuana, ki – zaradi nizke vsebnosti THCja (manj kot 1%) – ne povzroča zadetosti. V javnosti se pojavlja pod imenom "Legal marijuana light".

 

 

Razvoj zakonodajne politike v Švici

Zgodovina nacionalne politike drog sega v 60-ta leta prejšnjega stoletja, ko so zaznali porast psihoaktivnih drog. Takratna ureditev je temeljila na treh pristopih: 1. zatiranje oziroma represija uporabe drog in preprodaje; 2. preventiva, usmerjena predvsem v mlade ter 3. na abstinenci pogojeno zdravljenje (vključno z metadonskim zdravljenjem).

V 80-ih so se v Švici soočili s problemov hiv-aids epidemije, ki je bila posledica močno razširjene »odprte scene drogiranja«, torej zadevanja na javnih površinah. Obsežna in množična odprta scena je pokazala žalostno podobo oseb, ki se drogirajo, kar je postalo zaskrbljujoče za širšo javnost; javne in socialne službe pa so se nanjo odzvale z različnimi oblikami pomoči, med katerimi je bil najbolj razširjen in tudi najbolj učinkovit program izmenjave igel. Hkrati s tovrstnim programov so odvisnikom in odvisnicam omogočali testiranje za hepatitis C.

Tako so v 90-ih letih vpeljali nov model, poznan pod imenom zmanjševanje škode (angleško harm reduction), ki je kasneje postal eden od štirih stebrov programa nacionalnih ukrepov za odpravo oziroma zmanjšanje problemov, povezanih z uporabo drog, poznanem pod imenom »ProMeDro«. Cilji programa so sledeči:

  • zmanjšanje števila novih odvisnikov od prepovedanih drog
  • pomoč odvisnikom, da se ozdravijo svoje zasvojenosti (s pomočjo terapije in socialne reintegracije)
  • izboljšanje življenjskih razmer in zdravstveno stanje uporabnikov drog, zmanjšanje škode in ohranjanje njihove socialne integracije

 

Za doseganje teh ciljev uporabljajo sledeče ukrepe:

  • primarna in sekundarna preventiva, še posebej usmerjena v mlade in v kampanje ozaveščanja, katerih namen je preprečiti eksperimentiranje drog
  • zmanjševanje škode, aids preventiva in socialna reintegracija, s čimer pomagajo odvisnikom in odvisnicam, da se soočajo s svojo odvisnostjo v najboljšem možnem zdravstvenem stanju in da jim zagotavljajo, da je možnost življenje brez droge kadarkoli na voljo
  • izobraževanje in usposabljanje zaposlenih na različnih področjih, kot so zapori, v socialnih službah, bolnišnicah itd.
  • razvoj, koordinacija in publikacija raziskav na področju drog

 

Tovrstni ukrepi pa so zasnovali sedanjo zakonodajno politiko, ki je sestavljena iz štirih stebrov: 1. preventiva; 2. zdravljenje, 3. zmanjševanje škode in 4. povečano delovanje policije.

 

1. Preventiva

 

Na področju preventive zasledujejo predvsem tri cilje:

  • zmanjševanje uporabe drog med otroci in mladostniki
  • zmanjševanje problemov in škodljivih posledic, ki jih prinaša uporaba drog
  • preprečiti, da občasna uporaba drog preide v škodljivo uporabo in zasvojenost

 

Nacionalna strategija na področju preventive obsega naslednje cilje:

  • vpeljevanje preventive v vsakdanje življenje
  • ne osredotoča samo na droge, temveč tudi na individualne zmožnosti vsakega posameznika in na jačanje njegove socialne mreže
  • sodelovanje vlade, različnih služb, komun in zasebnih struktur (družina, šola, organizacije, ki izvajajo športne in prostočasne dejavnosti)
  • znanstveno raziskovanje
  • osredotočanje na zgodnje intervencije

 

 

2. Zdravljenje

 

Na področju zdravljenja se zasledujejo naslednji cilji:

  • uspešno zdravljenje oziroma končna abstinenca
  • socialna reintegracija
  • boljšo fizično in duševno zdravje

 

Zdravniško predpisovanje heroina oziroma »heroin na recept« je v Švici ustaljen in izredno učinkoviti način zdravljenja vse od leta 1999.  Konec leta 1999 je bilo v Švici že 16 tovrstnih centrov. Na splošno so rezultati tovrstnega načina zdravljenja pozitivni – odvisniki in odvisnice so izboljšali svoje fizično in duševno zdravje, prav tako pa kvaliteto življenja; nelegalna uporaba heroina in kokaina se je zmanjšala in nenazadnje, vključeni uporabniki in uporabnice so storile manj kaznivih dejanj, kot so tatvine in preprodaje drog.

 

 

 

Varna soba oziroma soba za injiciranje (drug consumption room)

V Švici trenutno deluje 13 varnih sob v 8 državah (večinoma v nemškem delu) in so sprejete in podprte s strani večine političnih strank. Temeljni cilj varnih sob je, da se uporabnicam in uporabnikom drog zagotovijo socialne in zdravstvene storitve, se izboljša njihovo zdravje in reintegrira nazaj v družbo ter se zmanjša uporaba drog v javnih prostorih in na javnih površinah. Leta 2011 so v Švici oblikovali nacionalne standarde za vse varne sobe v državi in zajemajo smernice in določbe za storitve, kot so hiv in hepatitis preventiva ter zdravljenje, splošne zdravstvene storitve in za zdravstvene probleme, povezane z uporabo drog (abscesi, zdravljenje odvisnosti, prostovoljno svetovanje, storitve za izboljšanje higiene) ter smernice in določbe za učinkovito delovanje varnih sob, kot so merila za sprejem v varno sobo in ostala pravila (hišni red, protokoli itd.). Vse od ustanovitve prve varne sobe, v Švici zaznavajo občutno zmanjšanje števila smrti, povezanih z uporabo drog; zmanjšanje števila okuženih oseb s hepatitisom in hiv-om; zaznali pa so tudi pozitivne spremembe pri načinu injiciranja in higienskih navadah. Storitve v varnih sobah nudijo zdravstveno osebje in socialni delavci in delavke, ki so namenjene intravenozni uporabi, kajenju in snifanju. Poleg tega nudijo še hrano in brezalkoholne napitke, zdravstvene storitve, svetovanje v zvezi s socialnimi in osebnimi problemi, higienske storitve (kot so tuširanje in nudenje čistih oblačil), programe za zdravljenje odvisnosti in podobno.

 

 

3. Zmanjševanje škode

 

Na podlagi ideje o zmanjševanju škode so nastale različne institucije in organizacije, katerih namen je zmanjšanje zdravstvenih in socialnih tveganj ter posledic, ki jih prinaša zasvojenost. Tovrstne institucije in organizacije omogočajo odvisnicam in odvisnikom prenočišča, brezplačne obroke hrane in pijače, možnost umivanja in pranja perila ipd. V sklopu teh storitev nudijo tudi možnost pogovorov in svetovanja. Programi omogočajo:

  • izmenjavo igel oziroma sterilnega pribora za injiciranje
  • varne sobe oziroma sobe za injiciranje
  • ponudbe za zaposlitev in najeme stanovanja
  • podporo ženskim odvisnicam, ki nudijo seksualne usluge
  • svetovanje otrokom odvisnikov in odvisnic

 

 

4. Povečano delovanje policije

 

Osrednji cilj policije je zmanjšanje zaloge drog v obtoku in boj proti preprodaji ter nelegalnemu financiranju, povezanem s preprodajo (pranje denarja) in boj proti organiziranemu kriminalu, medtem ko  uporabniki in uporabnice drog niso več tarča policijskih operacij. V 70ih letih prejšnjega stoletja, ko so se v Švici prvič srečali s problemi zasvojenosti večjega obsega, so spremenili pogled na zasvojenost, ki od takrat temelji na zdravstveno-socialni obravnavi odvisnikov in odvisnic, drugačnim načinom kaznovanja za uporabnike in uporabnice drog ter na strožjih kaznih za nelegalno preprodajo drog. Strokovnjaki in različne službe, ki so se v tistem času ukvarjali s problematiko drog, so prišli do spoznanja o nujnosti združitve zdravstvene in socialne skrbi za konstituiranje osnovnih življenjskih pogojev (bivalno okolje in ustrezno socialno in zdravstveno oskrbo) za odvisnike in odvisnice od drog. Zasvojenost tako ni bila več dojeta kot kaznivo dejanje ali prekršek, temveč kot resna bolezen, ki potrebuje učinkovit in strokoven multidisciplinaren pristop.

 

Pa vendar je v Švici proizvodnja, distribucija, nakup ter uporaba narkotikov in psihotropnih substanc prepovedana brez predhodnega dovoljenja Ministrstva za zdravje. Trenutna zakonodaja vsebuje kazenske določbe za vsakogar, ki brez dovoljenja kultivira oziroma goji, proizvaja ali pripravlja narkotike; ki brez dovoljenja shranjuje, pošilja, transportira, uvaža, izvaža, omogoča, preprodaja, prodaja ali kupuje, poseduje ter na kakršen koli drugi način pridobi narkotike; ter za vsakogar, ki financira nedovoljeno preprodajo narkotikov, je posrednik pri preprodaji ali vzpodbuja konzumiranje oziroma uporabo drog. Zagrožena kazen za tovrstna dejanja je zaporna kazen ali denarna kazen, odvisno od resnosti storjenega dejanja. Posedovanje drog za osebno uporabo se kaznuje s pridržanjem ali z denarno kaznijo, medtem ko priprava narkotikov za osebno uporabo ali za deljeno uporabo v nobenem primeru ni kaznovana, pod pogojem, da gre za minimalne količine droge. Denarna kazen ali pripor pa lahko doleti vsakogar, ki napeljuje ali poskuša napeljevati druge k uporabi narkotikov. Prepovedane droge so: opiji za kajenje, heroin, halucinogene droge (npr. LSD), konoplja in njeni izvlečki ter hašiš.  

 

Osrednja ideja švicarske zakonodaje tako temelji na zavedanju, da zmanjšanje porabe drog in s tem posledične škode samo z represijo, zdravljenjem ali primarno preventivo ne more biti realen cilj, temveč so realni cilji predvsem v zmanjšanju okužb, zmanjšanju stopnje smrtnih primerov, zmanjšanju posledičnega kriminala in trpljenja ter izboljšanju socialnega, zdravstvenega in ekonomskega stanja uporabnikov, kar pa je osnovno vodilo koncepta zmanjševanja škode.