Zgodovina vojne proti drogam

22. marec 2013|Droge|Novice

War on drugs je od 1971 leta naprej neke vrste poluradno ime za ameriško politiko na področju drog.


Če preberete o drogah kaj še kje drugje razen v X-pressu ali pa ste si ogledali film Traffic ste po vsej verjetnosti že naleteli na izraz vojna proti drogam oz. War on drugs (WoD). Vojna proti drogam je res tak "sočen" izraz, res uporabna metafora, s katero se da opletat na vse mogoče načine. Tudi razumeti ga je mogoče na več načinov.

War on drugs je npr. od 1971 leta naprej neke vrste poluradno ime za ameriško politiko na področju drog. Junija 1986 je ta metafora dobila precej bolj realno podlago, ko so ZDA začele sem vpletati še svojo vojsko. Ko sem na našem forumu postavil anketo, kako naši uporabniki razumejo ta izraz, je nanjo odgovorilo 27 uporabnikov. Več kot polovica (14) razume pod tem kakršnokoli prohibitivno politiko na področju drog, tudi če ta ni dosledno izvajana. Sedem uporabnikov izraz razume kot konkretno ime, za ameriško politiko do drog, trije pa bi s tem izrazom poimenovali dosledno izvajano prohibitivno politiko. Kar se tiče mojega osebnega pojmovanja, razumem pod izrazom WoD tako dosledno izvajano prohibitivno politiko, kot konkretno ime za ameriško politiko na področju drog. Glede na to, da se zadnje čase malo bolj podrobno poglabljam v razvoj WoD (konkretne politike), bo v prihodnjih nekaj številkah izšla serija člankov vezana na to temo. Ta tema je zanimiva tako sama po sebi, kot tudi če upoštevamo dejstvo, da so ZDA ena izmed vodilnih sil, ki krojijo mednarodno politiko na tem področju. ZDA so namreč s svojim vedenjem že precejkrat vplivale (ali pa vsaj poskušale) na specifične politike do drog posameznih držav, tako posredno, kot tudi direktno.
 
Kdaj začeti?
 
Če govorimo o zgodovini vojne proti drogam se nam upravičeno lahko postavlja vprašanje, kje naj začnemo. Kot že povedano je uradno vojno proti drogam napovedal Richard Nixon, 17. junija 1971, kljub temu, pa začetki nadzora nad določenimi psihoaktivnimi substancami segajo dlje nazaj. Prav tako je pri vsem tem potrebno izpostaviti, da so ZDA zvezna država, ter da je o prepovedi možno govoriti tako na ravni posameznih držav, kot tudi na zvezni ravni.
 
No pa začnimo :-). Ljudje so se zadevali že od nekdaj V ZDA so bile v drugi polovici 19. stoletja najbolj popularne predvsem tri, in sicer alkohol, opij in derivati ter kokain.
 
Alkohol
 
Glede na to, da je zahodni kulturi, alkohol večinoma avtohtona droga, ni nič čudnega, da so se na tem področju najprej pojavila gibanja za zmernost. Gibanje za zmernost oz. ‘Temperance Movement’ je bilo gibanje, ki je je iz podpore zmernosti pri pitju kmalu prešlo na zavzemanje za popolno vzdržnost, kar se tiče alkohola. Gibanje je bilo zelo popularno v angleško govorečih državah, še posebej v Walesu in ZDA. Nekateri viri s tem izrazom označujejo obdobje, ki se je začelo leta 1845, do leta 1918, drugi začnejo malo prej. V vsakem primeru je alkoholizem na začetku 19. stoletja predstavljal eno od večih težav še posebej med revnim delom populacije. Veliko delavcev je porabilo vse svoje dohodke za alkohol in s tem pahnilo svoje družine v še večjo revščino. Za veliko žensk je bil prav to glavni razlog, da so se pridružile gibanju za zmernost, ki je imelo do leta 1838 že več kot miiljon podpornikov. Veliko podpornikov je bilo tudi iz vrst bogatih poslovnežev, saj je trezen delavec ponavadi boljši delavec. 1851 je prišlo do sprejetja prvega zakona, ki je prepovedoval proizvodnjo in prodajo alkoholnih pijač in sicer v zvezni državi Maine. Do leta 1855 se ji je pridružilo še 12 drugih držav. Gibanje za zmernost je preraslo v gibanje za prohibicijo in kmalu v Stranko za prohibicijo (Prohibition party), ki je največji uspeh dosegla s sprejetjem 18 amandmaja k ustavi oz. t.i. Volsteadovega zakona, ki je prepovedoval proizvodnjo in prodajo alkoholnih pijač z več kot 0,5% alkohola, za človeško porabo. Nekateri avtorji menijo, da je prav ta pohod proti alkoholu pomenil začetek brezkompromisnih stališč, za katere je bila zmernost neumnost ter prohibicija edina rešitev. Prohibicija je tako postala edina logično in moralno sprejemljiva rešitev problema alkoholizma, to pa naj bi vplivalo tudi na način soočanja s problematiko drugih psihoaktivnih substanc.
 
Opij
 
Opij je strjen sok, ki priteče iz nedozorelih narezanih glavic rastline maka vrste Papaver somniferum in je znan že od časov 6000 let pred našim štetjem, ko so ga uporabljali za različne namene, večinoma zabavne po naravi. Aleksander Veliki naj bi ga s pridom uporabil na svoji vojski, saj tako ranjenci niso čutili bolečih ran, vojska pa ne bolečih stopal. Aleksandrovi vojaki naj bi mak razširili v Indijo, kasneje pa naj bi opij uporabljali tudi rimski gladiatorji. Leta 150 našega štetja, je bilo prvič zapisano opazovanje o njegovi zasvojljivosti, kljub vsemu pa je bil opij smatran za drogo milosti, saj je bil zelo učinkovit pri lajšanju bolečine.
 
Eden od pomembnejših dogodkov v zgodovini opija je bilo, ko je v 16. stoletju na Kitajsko prišel tobak. Kmalu se je začelo poleg tobaka kaditi tudi opij in nato samo opij. Tu je treba poudariti, da je kajenje (poleg vbrizgavanja) eden najbolj učinkovitih načinov vnosa psihoaktivnih substanc v telo. Učinek droge je tako čutiti hitreje, močneje in tudi zasvojljivostni potencial je primerno večji. Kajenje opija na Kitajskem kmalu rata družabni dogodek, trgovina z njim pa zelo dobičkonosna. Rezultati so kmalu vidni, saj naj bi bilo do leta 1800 po nekaterih ocenah zasvojenih več kot 1/3 celotnega prebivalstva. Večina opija je prihajala predvsem iz britanskih kolonialnih plantaž v Indiji, kar naj bi predstavljalo ogromen dohodek za Veliko Britanijo. Kitajska je poskušala temu narediti konec, vendar je Britanija odgovorila z vojno (t.i. prva opijska vojna), ki je trajala od 1839 do 1842 ter se končala s porazem Kitajcev. Prodaja opija se je sedaj seveda še povečala.
 
Eden od prelomnih dogodkov, se je zgodil 1803, ko je nemški farmacevt Friedric Wilhelm Adam Sertuner prvič izoliral morfij, za katerega se je kmalu izkazalo, da je najboljši do takrat odkrit pain killer. Zlata doba morfija je nastopila z odkritjem inekcijske igle (1853). Ironično je, da so takrat verjeli, da injeciranje ne povzroča odvisnosti, za spremembo od oralne uporabe. Dejstvo ostaja, da je injeciranje najbolj učinkovit (kot tudi najbolj adiktiven) način administracije posamezne psihoaktivne substance. Za morfij ni bilo pretirano najti načinov aplikacije. Z njim so celo ‘zdravili’ alkoholike, saj so bili morfinski odvisniki družbi manj škodljivi. Sertoner je imel možnost spoznati možne škodljive učinke morfija, ko je njegova žena umrla od prevelikega odmerka. Vendar pa to ni zaustavilo morfijove rastoče popularnosti. Začela se je ameriška državljanska vojna in s tako univerzalnim analgetikom, kot morfij zdravniško delo ni bilo već omejeno na čim hitrejšo amputacijo zadete okončine. Po vojni se je pokazal tudi davek takega početja – epidemija odvisnosti med veterani. Morfinski odvisnosti so takrat rekli vojaška bolezen. Kljub vsemu, pa je bilo možno tako morfij, kot tudi inekcijske igle kupiti povsod, tudi preko kataloške prodaje.
 
V 70. letih 19. stoletja se z industrijsko revolucijo priseljuje vedno več tujcev, tudi iz Kitajske. Veliko Kitajcev se naseli v San Franciscu, kjer postanejo tarča številnih rasističnih opazk ter tudi zakonov. Eden od takih je bil prepoved kajenja opija v kitajskem predelu mesta. Vzorne (bele) meščane je bilo namreč strah, da ne bi zlobni kitajci s pomočjo opija zavajali in zlorabljali krepostne bele mladenke. Kajenje opija je bilo torej prepovedano (Kitajcem), krepostne bele mladenke pa so lahko svojo opioidno dozo dobile preko katerega od patentnih zdravil, ki so postajala vedno bolj popularna.
 
Patentno zdravilo je bilo skupno ime, za številne zvarke, katerih sestava naj bi bila patentirana skrivnost. Glede na to, da je bilo v nekaterih tudi do 50 % vol morfija, najbrž ni treba poudarjati njihove učinkovitosti (na vseh področjih) in (predvsem zaradi splošne neinformiranosti) tudi njihove razširjenosti in priljubljenosti.
 
Kokain

Žvečenje listov koke je bilo zelo popularno med južnoameriškimi ljudstvi. Aktivno sestavino, kokain, je leta 1860 prvi izoliral Albert Niemann. Popularizacija v ZDA sledi in sicer zahvaljujoč vinu Vin Mariani – to je bilo rdeče vino zmešano s kokainom. Mogoče je kdo že prebral, da se v primeru mešanja kokaina z alkoholom (za kar je v tem primeru prav gotovošlo) v organizmu tvori nova substanca imenovana kokaetilen, katere učinki so bolj potentni kot učinki vsake droge posamezno. Lahko, da je to res še dodatno pripomoglo k dobri prodaji, v vsakem primeru pa je bil Mariani namreč zelo dober tržnik, uspel si je dobiti podporo 3000 zdravnikov ter vrste znanih osebnosti. Sem so sodili ljudje kot Thomas Edison, papež Leo XIII, Mark Twain, ter še mnogi drugi. Kokain rata tako prodajna uspešnica. Ena od prvih imitacij Marianovega vina (brez alkohola), je še danes obstoječa Coca Cola ( brez glavne sestavine po kateri je dobila ime). Ironija je, da je bila Coca Cola ena od glavnih krepčilnih pijač nasprotnikov alkohola. Seveda se je kokain dodajal tudi veliko drugim medicinskim in nemedicinskim produktom. Kokain se je pogosto pojavljal tudi v popularni kulturi tistega časa. Fiktivni detektiv Sherlock Holmes naj bi si ga vbrizgaval večkrat dnevno (s tistim ‘elementary my dear Watson’ mi je bil že od nekdaj nekoliko sumljiv).

Medicinska raba kokaina je obsegala tako zdravljenje morfinskih odvisnikov, kot alkoholikov. Eden prvih bolj znanih raziskovalcev je bil Sigmund Freud, ki je kokain smatral za čudežno zdravilo. Veliko je eksperimentiral z njim na sebi, ter beležil vse eksperimente. Predpisoval ga je za vsako bolezen in nanj stavil ves svoj ugled. Po nekaterih virih naj bi ga nehal propagirati, ko Emil Erlenmeyer v svoji študiji leta 1885 dokaže, da je kokain popolnoma neuporaben pri zdravljenju morifnskih odvisnikov po drugih pa naj bi ga od tega odvrnila smrt prijatelja (ki ga je skušal ozdraviti morfinske odvisnosti). V vsakem primeru je spoznal, da je gram kokaina dnevno daleč od univezalnega zdravila za dušo.

Za prvo množično besnenje proti kokainu pa niso bila kriva znanstvena spoznanja, ampak (kot pri opiju) rasna nestrpnost, ter skrb za krepostne belke. Kot uvod je služilo da:

- 1901 senat sprejme resolucijo, ki jo predlaga Henry Cabot Lodge in je prepovedala prodajo orožja, opija in drugih intoksikantov t.i. nižjim rasam. Kokain ne pade v to resolucijo, ker je relativno neznan, vendar

- se s kokainom se zalaga črnske pristaniške delavce, da bi povečali njihovo vzdržljivost.

Tukaj čez dodamo rasno nestrpnost, ki je bila še kako prisotna v južnih ameriških državah. Začele so se govorice o črnskem nasilju, ki naj bi ga povzročal kokain. Izraz, ki se je uporabljal za ta pojav je bil ‘Cocaine crazed negros’ oz. ‘nakokirani podivjani nigri’. Varuhi reda in miru so celo zahtevali naboje višjega kalibra, saj naj bi za ustavitev ‘nakokiranega podivjanega nigra’, ki ni bil oborožen spraznili revolver. Tožbe zaradi policijske brutalnosti takrat še niso bile v modi, zatorej to ni nikogar motilo. Še posebej, ko so zahvaljujoč časopisom ‘nakokirani podivjani nigri’ postali ‘nakokirani spolno podivjani nigri’. Državne prepovedi kokaina v južni državah so se zače vrstiti po hitrem postopku...

Pure Food & Drug Act

No, ameriški moški ob prelomu stoletja so bili torej alkoholiki, ameriške bele ženske, pa sicer varne pred ‘spletkarskimi kitajci’ ter ‘nakokiranimi spolno podivjanimi nigri’ vendar v čvrstem objemu patentnih zdravil. Resno gledano, tipičen opiatni ali kokainski odvisnik časa med 1871 do 1922 je bila ženska srednjih let, srednjega ali višjega razreda. Vrhunec epidemije opiatne odvisnosti se je zgodil nekje pred prelomom stoletja, ko naj bi število odvisnikov doseglo okoli 250 000 ljudi ( v populaciji 75 miljonov). Točno število odvisnikov je težko določiti, saj je bila opijatna ali kokainska odvisnost, nekaj, kar se je dalo zelo dobro skriti. Veliko odvisnosti je izviralo, preedvsem iz nepoznavanja sestave patentnih zdravil. Na to problematiko je prvi opozoril raziskovalni novinar Samuel Hopkins Adams, ki je odkril, da večina različnih patentnih zdravil ne vsebuje nič drugega, kot morfij (tudi do 50 vol %) in kokain. Problematika je prišla na ušesa kongresu in nastal je prvi zakon na zveznem nivoju, ki so bili usmerjeni k nadzoru psihoaktivnih substanc. To je bil Zakon o hrani in zdravilih (Food and Drugs Act) iz leta 1906. Kot posledica tega zakona je nastala FDA (Food and Drug Administration), katere naloga je postala odobritev hrane in zdravil za človeško porabo. Zakon je določal tudi katera zdravila so na voljo z receptom in katera brez. Zakon je veleval tudi vidno oznako potencialno zasvojljivih zdravil. Po mnenju nekaterih zgodovinarjev je prav ta zakon naredil več za zmanjšanje števila odvisnikov v ZDA, kot katerikoli kriminalni zakon sprejet po njem, saj je uničil industrijo patentnih zdravil, ki je bila glavni vir odvisnosti, kot posledice neznanja.

Na poti k prvi zvezni prepovedi...

Kot enega od pomembnih dogodkov, ki so pripomogli k prvi zvezni prepovedi tako opijatov, kot kokaina se omenja Špansko-Ameriško vojno leta 1898 oz. bolj natančno, ameriško zasedbo Filipinskega otočja, ki je sledila po njej. Prav ta, naj bi naključno pripeljala problematiko drog bližje k pristojnostim zvezne vlade. Tukaj je na mestu poudariti, da je treba upoštevati delitev pristojnosti med zvezno vlado in posameznimi državami na prehodu iz 19. v 20. stoletje, kjer je bila problematika drog videna večinoma kot pristojnost posameznih držav. Filipinsko otočje je namreč padlo pod pristojnost zvezne vlade in kongres se ni mogel več izogibati odločitvam na področjih, kot so bili npr. lokalna dostopnost opija.

Ko je bilo Filipinsko otočje pod Špansko vladavino, je Španija precej zaslužila s prodajo opija na Kitajsko. Leta 1903 je hotel ameriški guverner na Filipinih to trgovino ponovno izpostaviti, dobiček pa porabiti predvsem za šole, kjer bi se izobraževalo filipinsko prebivalstvo. Ko se je načrt začel izvajati, je to prišlo na ušesa številnim ameriškim misijonarjem, ki so na Filipinskem otočju širili ‘pravo vero’. To dejanje so videli kot moralno sporno in poslali številne prošnje predsedniku Theodoru Rooseveltu. Zaradi že prej omenjenega naraščajočega političnega vzdušja naklonjenega prepovedi alkohola je predsednik Roosevelt takoj ukazal Taftu naj preneha s svojimi načrti. Ta odločitev je po Mustovem mnenju zaznamovala, kako bo ameriška zvezna vlada odreagirala na področju, ki se tiče uporabe drog v nemedicinske (rekreativne) namene).

Howard Taft imenuje Opijsko raziskovalni odbor (Opium Investigation Committe), ker ga zanima, kako se s to težavo soočajo druge države. Tukaj prvič nastopi protestanstski škof Charles Henry Brent. Komisija najprej odputuje na Japonsko, nato na Formozo, Šanghaj in Sajgon. Odbor je bil najbolj navdušen nad japonskim pristopom na Formozi, ki so jo iztrgali Kitajcem 1895. Japonska je sicer nasprotovala kajenju opija, vendar ni preprečevala uživanja odvisnikom, saj je upala, da bodo tako ali tako počasi ‘izumrli’. Na Japonskem je bilo kajenje opija prezirano kontrolirano ter posledično tudi zelo redko.

Komisija je izoblikovala dva predloga:

- moški kadilci opija, ki bi bili stari več kot 21 let naj bi bili registrirani in dobivali svoj opij od zvezne vlade,

- po treh letih naj bi se količina droge postopno zmanjševala, dokler ne bi bili uživalci postopno očiščeni.

Kongres je odreagiral rahlo bolj ostro. Uporaba opija v nemedicinske namene se je zgodila takoj in je veljala za vse domače prebivalce Filipinov. Ne-domačinom (ki so bili pretežno Kitajci) je bila dovoljena še tri letna uporaba, teh se je registriralo okoli 12 000. Zadnje pol leta se je količina razdeljenega opija postopoma zmanjšala in se prenehala marca 1908.

Kot že povedano, se zaradi Filipinske situacije izoblikuje stališče zvezne vlade na področju uživanja drog v nemedicinske namene. Zgodovinar David Musto meni, da naj bi se s tem ZDA v mednarodni skupnosti začela uveljavljati kot glavna protagonistka, kar se tiče politike do drog. Kot glavni vir problematike drog je ZDA videla mednarodno trgovino z njimi. Brent zato predlaga Rooseveltu organizacijo prve mednarodne konference glede trgovine z opijem. Roosevelt se strinja, saj je v tem videl idealno priložnost da bi približal ZDA za korak bližje poziciji svetovne velesile ter poboljša odnose s Kitajsko in s tem zagotovi ZDA na razpolago ogromno Kitajsko tržišče. Leta 1909 se je torej zgodila opijska konferenca v Šanghaju, konec leta 1911 pa v Hagu. Na eni se je pozvalo, na drugi pa položilo breme kontrole nad drogami na ramena posameznih držav. Temelji, ki so kasneje narekovali mednarodno prohibicije so bili tako postavljeni.

Prohibicija št. 1

Ne glede na dogovore mednarodnih konvencij, pa naj bi leta 1914 veljalo prepričanje, da je kakšnokoli prepoved vnašanja določenih substanc v telo protiustavna. Nekateri menijo, da naj bi bila prohibicija na zvezni ravni takrat protiustavna iz vsaj dveh razlogov in sicer:

- pravice posameznih držav;

- takrat je veljalo splošno prepričanje, da vlada nima pravice velevati državljanom kaj lahko in česa ne smejo dajati v svoje telo.

Prav tako, naj takrat kongres ne bi imel moči za sprejetje zveznega kriminalnega zakona. 17. decembra 1914 je bil tako sprejet Harrisonov zakon za obdavčitev narkotikov (Harrison Narcotics Tax Act). Kot že samo ime pove je bil to davčni zakon. Po mnenju nekaterih strokovnjakov, naj bi bilo za ta zakon najpomembnejše, da je določil dve reči:

- pod nadzor je postavil zdravniško predpisovanje opijatov;

- obdavčil je nemedicinsko posest, vendar je bil ta davek nerazumno visok.

Pravno so bili opijati sicer še legalni, dejansko pa se je začela njihova kriminalna prepoved. Kršitelji zakona pa niso bili obtoženi posesti oz. preprodaje prepovedanih substanc, ampak utaje davkov. Na ta način so se avtorji zakona spretno izognili konfliktu z ustavnimi določili ter dosegli začetek prepovedi opija, morfija ter kokaina. Po nekaterih pričevanjih, naj bi se kokain znašel na seznamu za obdavčitev predvsem zaradi vztrajnosti poslancev, ki so prihajali iz južnih držav, kot posledica strahu pred ‘nakokiranimi podivjanimi nigiri’. Na srečo vseh kofeinskih odvisnikov danes, se kava ni povezovala z nobeno od osovraženih etničnih manjšin. Spraševalo naj bi se namreč tudi, če se na seznam snovi za obdavčitev doda tudi kofein.

Prvih nekaj let po uveljavi zakona se je zgodil velik prevrat, tako v odnosu do uživalcev, kot tudi zdravnikov. 1916 naj bi vrhovno sodišče določilo, da Harrisonov zakon ne zahteva aretacij zdravnikov, ki predpisujejo opijate odvisnikom. Vzdrževanje odvisnikov, naj bi bilo potemtakem legitimno zdravniško opravilo in le-ti lahko recepte izdajajo po lastni presoji. Kljub temu, pa je marca leta 1919 vrhovno sodišče spremenilo svojo odločitev. Prvih pet let, odkar je zakon stopil v veljavo naj bi bilo vsega skupaj aretiranih več kot 10000 zdravnikov.

Prohibicija št. 2

Sočasno z obdavčevanjem opiatov se je vrhuncu približevalo tudi bivše gibanje za zmernost, ki je zmernost videlo v popolni prepovedi alkoholnih pijač na zvezni ravni. Razlika med prepovedjo opijatov, ter alkohola, je bila predvsem v tem, da se pri alkoholu ni ovinkarilo. Leta 1918 je bil napisan 18. amandma k ustavi (ratificiran je bil januarja 1919), ki se je razvil v Nacionalni zakon o prohibiciji oz. Volsteadov zakon.

Na začetku je poraba alkohola res padla, ampak v nekaj kratkih letih, so skupine organiziranega kriminala uspele zapolniti povpraševanje po alkoholu. Cvetela sta kriminal in nasilje in se financirala iz dobičkov od prodaje alkohola. Količina porabe alkohola pa je sčasoma presegla količino porabe pred prohibicijo. Tako je leta 1933 prišlo do sprejetja 21. amandmaja k ustavi, ki je preklical 18. amandma.

Heroin

Glede na to, da je danes heroin pojmovan kot strah in trepet med prepovedanimi drogami, bi se spodobilo nekaj malega napisati še o nastanku in prepovedi te droge, čeprav po mojem mnenju ni imela ključne vloge pri oblikovanju začetne politike do drog (je pa služila kot sprožilec Nixonove ‘vojne napovedi’ 70 let po nastanku).

Heroin je ugledal luč dneva kot produkt nemške farmacevtske družbe Bayer 1898 in to kot sredstvo za blaženje kašlja (leto kasneje je Bayer začel tržiti tudi aspirin). Kašelj naj bi bil v tistem obdobju smatran za enega izmed glavnih vzrokov smrti, saj se je večino hujših bolezni res začelo s pokašljevanjem. Heroin je več kot uspešno ublažil tako kašelj kot tudi bolečino. Heroin sicer res ni morfij vendar gre za spremembo od njega lažje iz krvi v možgane, ter tam razpade na na morfij. Zaradi tega je tudi zadetost bolj intenzivna.

Heroin je med rekreativni uživalci hitro zamenjal morfij, po letu 1914 tudi zaradi tega, ker ni padel na listo zajeto v Harissonovem zakonu. Kljub vsemu, pa naj bi se heroin hitro začel povezovati z nasiljem. Začelo se je uveljavljati splošno ljudsko prepričanje, da heroin bodisi povzroča nasilno vedenje ali pa vsaj daje pogum bančnim roparjem, pouličnim nasilnežem in podobnim. Heroin je postal tudi neke vrste simbol za strah pred tujim, ki je sledil po prvi svetovni vojni. Večino ga je res prihajalo iz tujine. V skladu z ameriško izolacionistično naravnano politiko se je heroin dalo v nadzor pod Harisonov zakon leta 1924.

Heroin je tako lahko postal odličen vir zaslužka na črnem trgu. To tržno nišo naj bi najbolje izkoristil t.i. Lucky Luciano, ki je zahvaljujoč trgovini s heroinom obogatel. Prav zahvaljujoč njemu naj bi nastala t.i. Francoska naveza v razbitje katere so ZDA vložile zelo veliko proračunskih sredstev skoraj pol stoletja kasneje.

Marihuana

O marihuani in njeni prepovedi kroži tako veliko teorij zarote kot tudi mitov, polresnic, napihnjenih resnici. V vsakem primeru je proces prepovedi naslednji pomembni dejavnik v vrsti tistih, ki so pomembneje vplivali na politiko do drog v ZDA ter drugje po svetu.

Poročila o rabi marihuane segajo še v staro Kitajsko in Indijo, več kot 1000 let pred našim štetjem. Arabski trgovci naj bi marihuano prinesli v Španijo, od koder so jo španski osvajalci prinesli tudi v obe Ameriki. Drugam v evropi naj bi se marijuana razširila iz Afrike, preko Napoleonovih vojakov. Postala popularna med umetniki in drugimi lahkoživci. Vedno več se je pojavljalo tudi različnih polzdravilnih proizvodov narejenih iz nje, kot npr. sladkarije, zdravilni toniki itd... Na ta način se je tudi najprej prenesla v ZDA, kjer je bila precej dober uspeh, med drugimi patentnimi zdravili tistega obdobja. 1876 je na svetovni razstavi v Philadelphiji turški sultan ameriki predstavil vodno pipo, temu naj bi sledilo odprtje številnih kadilnic predvsem v severnih državah, ki pa so bile bolj kot modna muha.

Prve prepovedi

Čeprav se je zvezna prepoved zgodila šele leta 1937 je v obdobju od 1914 do 1931 27 držav sprejelo zakone, ki so jo prepovedovali na državni ravni. Whitebread razloge za prepoved deli na dve skupini (razen zvezne države Utah, ki je primer zase).

Zahodne države, kamor so se priseljevali Mehikanci so marihuano prepovedale, da bi odvrnile priseljevanje. Vzhodne države marihuano prepovedalo iz strahu pred subtitucijo; alkohol je bil namreč že prepovedan, opijati in kokain pod nadzorom, marihuana pa je predstavljala nekaj novega, neznanega, nevarnega. V zvezni državi Utah, kjer je prepoved nastala, ko so rastlino iz Mehike nazaj prinesli Mormonski misionarji. Marihuano je najprej prepovedala mormonska verska skupnost, nato pa je postala prepovedana še na državni ravni.

Ne glede na vse, pa je marijuana ostala širši javnosti precej neznana droga.

FBN in Anslinger

Harry J. Anslinger prvi t.i. ’drug tzar’ ZDA je bil eden izmed tistih ljudi, ki so skrbeli, da je prohibicija alkohola delovala. Bil je pomočnik načelnika Urada za Prohibicijo pod Ministrstvom za finance (Department of Treasury). Načelnik zveznega urada za droge (Federal Bureau of Narcotics) je postal leta 1930.

Ne glede na to, da je bila križarska vojna proti marijuani v končni fazi Anslingerjevo maslo se naj bi jo na začetku izogibal na vse možne načine. Zavedal se je namreč, kako razširjena je rastlina in kako težko naj bi bilo tako prohibicijo vzdrževati.

Pot, ki je vodila k popolni zvezni prohibiciji leta 1937 se naj bi podobno kot pri opiju in kokainu začela s starimi dobrimi rasističnimi nagibi. Kot je bilo že prej omenjeno, so nekatere države že prepovedale marijuano zaradi mehiških priseljencev. Sedaj, za časa gospodarske depresije so trume mehičanov pomenile še dodatno napoto, brezposelnim, dela željnim čistokrvnim američanom. Začeli so se pojavljati primeri ‘zapohanih norih mehičanov’. Seveda so svoj delež prispevali tudi mediji z Randalfom Hearstom na čelu.

Kljub temu, da je bil Anslinger v začetku proti prepovedi marijuane, je tukaj videl priliko, kako zagotoviti blagostanje svoje agencije, ki ni bila ravno najbolje založena z agenti. Začel se je zavzemati za t.i. uniformni zakon o narkotikih. Ta naj bi nekako narekoval zakonodajo na področju drog posameznim državam. S tem bi padla problematika drog v veliki meri pod pristojnost posameznih držav. To pomeni, da bi se morala vsaka od teh držav soočati s to problematiko s svojimi sredstvi. Proračun in agenti FBN, pa bi ostali na voljo. In tako je Anslinger začel svoj križarski pohod. Marijuano je demoniziral, kot še nihče pred tem. Marijuana je bila hudičeva rastlina, nedolžne fante je spreminjala v psihopatske morilce itd... Zelo pogosto je citiral primer Victora LaCotte, ki je po dimu marijuane s sekiro pobil svojo družino. Seveda je v svoji pripovedi vedno pametno izpustil dejstvo, da je bil LaCotta diagnosticiran shizofrenik. Ampak ok, saj nikogar niso zanimale podrobnosti. Taktika je delovala. Do leta 1937, je skoraj vsaka zvezna država sprejela kakšen zakon, ki se je dotikal marijuane celo 35, pa jih je sprejelo uniformni zakon o narkotikih.

Marijuana Tax Act 1937

Kljub vsemu, pa marijuana ni bila ‘dovolj prepovedana’, tako je bil leta 1937 sprejet t.i. Marijuana Tax Act oz. Zakon o obdavčitvi marijuane. Različni viri, različno razlagajo, zakaj je bilo temu tako. Nekateri viri trdijo, da naj bi države, kjer je bilo mehiške delovne sile največ (Teksas, California, Arizona, Colorado), vztrajale, da je problematika marijuane (mehičanov) v pristojnosti zvezne vlade. Po drugih virih pa naj bi Anslingerjevo demoniziranje marijuane povzročilo ogorčenje v širši javnosti, ter s tem pritisk na Finančno ministrstvo (katerega del je bil tudi FBN). V vsakem primeru je Anslinger moral nekaj narediti na tem. Da bi marijuano dodal Harrisonovemu zakonu o narkotikih, naj ne bi bilo mogoče, saj naj bi bil zakon že ‘dokončno prenategnjen’ in bi lahko zaradi tega razpadel.

Rešitev je prišla na dan, ko je ustavno sodišče razsodilo, da je t.i. National Firearms Act popolnoma v skladu z ustavo. Za kaj je šlo pri tem zakonu? Ta zakon je veleval, da mora vsak, ki hoče imeti v opravka z brzostrelko imeti posebno znamko. Ampak teh znamk se ni dalo dobiti, ker jih ni bilo. Sicer je šlo tukaj po mnenju nekaterih jasno in glasno za ‘zlorabo davčne zakonodaje’, vendar ustavno sodišče ni bilo tega mnenja. Tako je Anslinger dobil podlago za svoj zakon in 7. aprila 1937 so se začela senatna zaslišanja.

V podrobnosti zaslišanj se ne bi spuščal, saj si jih lahko preberete na spodnjem naslovu: http://www.druglibrary.org/schaffer/hemp/taxact/taxact.htm

ali pa si preberete povzetek v govoru Charlesa Whitebreada, na naslovu: http://www.druglibrary.org/schaffer/History/whiteb1.htm

Zaslišanja so zanimivo in zelo smešno branje. Jasno je namreč razvidno, da je bilo veliki večini poslancev popolnoma vseeno, o čem teče beseda. Od Anslingerja imenovani strokovnjak je govoril popolnoma neosnovane špekulacije s kvazi empirično dokazano škodljivostjo. Predstavnik zdravniškega združenja je bil najprej izžvižgan, zaradi starih političnih zamer (nasprotovanje temu zakonu je bila kaplja čez rob) potem pa je nekdo drug, še potvoril njegovo mnenje (skratka kar naenkrat naj bi bilo zdravniško združenje podpornik zakona). No, zakon je bil sprejet, brez registriranih glasov.

LaGuardia in njegovo (storpedirano) poročilo

Kljub temu, da je bilo večini poslancev vseeno, ko so leta 1937 sprejeli zloglasni Marijuana Tax Act in da je večino javnosti verjelo Anslingerjevim ter Hearstovim pripovedkam o hudičevi zeli, pa se je sem ter tja, še vedno našel kakšen vplivnež, ki mu ta logika ni najbolj dišala. Eden takih vplivnežev je bil župan New Yorka Fiorello LaGuardia. Če je bila Anslingerju na prvem mestu prihodnost njegovega urada, pa LaGuardii ni bilo vseeno za ljudi (no najbrž tudi Anslingerju ni bilo ravno vseeno, čeprav je na momente s svojimi dejanji znal to zelo dobro skriti). Predvsem ga je zbodlo malo morje povezav marihuane z nasiljem, kriminalom in podobno... V svoji mladosti je, kot poslanec v spodnjem domu kongresa slišal o uporabi marihuane med ameriškimi vojaki v Panami. Vojaška preiskava takrat jo je pokazala kot relativno neškodljivo, prav tako naj ne bi imela nobene vloge pri tamkajšnjih primerih prestopništva. Beseda je tako dala besedo in leta 1938 rodila t.i. LaGuardijevo komisijo z nalogo preiskati tako sociološke, kot tudi medicinske vidike kajenja marihuane.

Ko je bila raziskava leta 1941 zaključena (vendar ne še izdana, izdana je bila leta 1944) je Anslinger začel dobivati različna poročila. Problem pri teh poročilih je bil, da so drug za drugim ovračale mite, za katere je Anslinger potreboval toliko truda, da jih je ustvaril. Sociološka študija je npr. ugotovila, da kajenje marihuane ni povezano z mladoletnim prestopništvom, prav tako je zavrnila vlogo marihuane kot ’vstopne droge’ in povezave s kriminalnimi dejanji na splošno. Medicinska raziskava je med drugim pokazala, da se osnovna osebnostna struktura pod vplivom marihuane ne spremeni (skratka ljudje ne ratajo psihotični morilci po enem dimu), kot tudi, da se samozaupanje kot posledica učinka kaže bolj v verbalni, kot v fizični aktivnosti.

Anslinger je pobesnel. Najbrž je upal, da bo raziskava njemu bolj všečna. Nenazadnje je marihuano uporabljano v preizkusih preskrbel prav on. Torej, izdaja, nož v hrbet, nizki udarci... Kako si drznejo! No v vsakem primeru jim je pokazal kako se reči streže. Če citiram cinično opazko M. Graya:’ ... pripadniki komisije so iskali resnico, za spremembo od Anslingerja, ki je bil na svojo misijo poslan od boga. Če je moral na tej poti pač prerezati par vratov, naj bo temu tako.’ In rezanja vratov se je spet lotil kot pravi pofesionalec.

Čeprav je bilo ameriško medicinsko združenje (American Medical Association – AMA) proti sprejetju zakona 1937 je z Anslingerjem kar se tiče marihuane sklenilo ’premirje’. Anslinger je namreč zelo rad izvajal gonje proti zdravnikom, ki so predpisovali zdravila zaradi njemu nesprejemljivih razlogov (vzdrževanje odvisnikov in podobno). Seveda se je vteh gonjah precejkrat posluževal nizkih udarcev npr. agent FBN-ja (oz. odvisnik, ki so ga imeli na plačilni listi) pride pod krinko ’fehtarit’ zdravnika, zdravnik se ga usmili in je za dobro delo poplačan z nekajletnim bivanjem na državne stroške v zelo varovanem okolju – zaporu. V zameno za podporo AMA so bili v obdobju 1939-49 zaprti zgolj trije zdravniki. Ta podpora se je v tem primeru pokazala tako, da je v glasilu AMA izšel oster uvodnik (sicer nepodpisan, ampak napisan v Anslingerjevem stilu). Uvodnik je popolnoma raztrgal raziskavo, sicer brez znanstvenih ampak z zvrhano mero demagoških argumentov. Prav tako, naj bi pred tem izvedel še vrsto napadov na osebnostno integriteto posameznih raziskovalcev. Za vsak primer, pa je prepovedal vsako nadaljnje raziskovanje s tem, ko v te primere ni več dajal na razpolago svoje zaloge.

Rezultat: Po letu 1944 je bil ta prvi primerek objektivnega znanstvenega raziskovanja marihuane pozabljen za naslednjih 10 let.

 Ko slava ne pomaga ...

Kot enega glavnih virov moralne sprijenosti je Anslinger videl industrijo zabave s Hollywoodom na čelu, zato se je po drugi svetovni vojni začel spravljati na njih. Med prvimi primeri sta bila Gene Krupa ter Robert Mitchum, oba sta bila aretirana zaradi posesti marihuane. Zaradi teh in podobnih dogodkov je Anslinger počasi dobil možnosti vpliva na filmske scenarije, ki so bili na tak, ali drugačen način povezani z drogami. Skratka cenzura v polnem poteku.

Droge kot komunistična pogruntavščina in Boggsov zakon

Kljub vsemu pa aretacije slavnih osebnosti niso dovolj polnile proračuna FBN in ko je ZDA zajel t.i. ’Rdeči strah’, McCarthyjeva zaslišanja in podobno, je tudi Anslinger pristavil svoj lonček. Skliceval naj bi se predvsem na kitajski opij in poudarjal, da so droge del komunistične zarote. Demokracijo naj bi komunisti skušali uničiti z iglami. Resnično ali ne, proračun FBN se je precej opomogel, kljub vsemu, pa se poraba drog po opažanjih ni zmanjšala. Kot razlog za to, je Anslinger navajal popustljive sodnike. Naključje je hotelo, da je njegov zaveznik Halle Boggs, senator iz Louisianne v tistem času, rabil križarsko vojno za nabiranje političnih pik – hotel se je potegovati za mesto guvernerja. Ker naj bi New Orleans v tistem času imel problem drogami sta z Anslingerjem to uporabila za izgovor, da sta leta 1951 izsilila sprejetje t.i. Boggsovega zakona, ki je veleval obvezne minimalne kazni za kazniva dejanja povezana z drogami. Ali so bili zakoni učinkoviti ali ne, verodostojnih dokazov na tem področju ni. Dejstvo pa je, da je bil 5 leta kasneje sprejet nov zakon t.i. Narcotics Control Act iz leta 1956, ki je kazni še podvojil, ter dodal možnost smrtne kazni. Seveda so bile spet posredi politične igre. Človek zaslužen za ta zakon (poleg Anslingerja) Daniel Price, je bil leto po tem izvoljen za guvernerja Teksasa.

Vendar se za vsako rit šiba najde in tudi za Anslingerjevo se je :)

Začetek Kingove komisije

Rufus King je bil predstavnik oddelka za kazensko pravo ameriške pravne zbornice. Njega in še nekatere druge člane oddelka je zbodla ekstremno ostra naravnanost Boggsovega zakona, zato se je sklenil poglobiti v zgodovino zakonodaje na področju narkotikov. Bil naj bi precej šokiran, ko je spoznal, da gre pri celotni stvari v bistvu za davčno zakonodajo. Prav tako ni ostal ravnodušen, ko je videl podrobnosti, kako se je zakonodaja razvijala. No, za nas ne-pravnike je mogoče tukaj v redu vedeti, da imajo pri ameriškem pravnem sistemu veliko večjo, celo obvezujočo veljavo, že sprejete razsodbe in od teh največjo veljavo razsodbe sprejete na vrhovnem sodišču. Skratka z zakoni (kot so bili Harisonov zakon iz 1914, Zakon o marihuani iz 1937) so določene neke osnovne smernice, podrobnosti pa določajo različne razsodbe (pri nas npr. tudi podrobnosti določajo zakoni in podzakonski akti).

Kot že povedano, s Harisonovim zakonom ni bilo natančno določeno, kdaj je pisanje receptov za narkotike še sprejemljivo in kdaj ne, predvsem ali je zalaganje odvisnikov legalno. Prohibitivna praksa se je vzpostavila predvsem z dvema primeroma:

1. Webb vs. ZDA - leta 1919;
2. Behrman vs ZDA – leta 1922.

Treba je omeniti, da je šlo v obeh primerih za precej težka kršitelja, ki sta na veliko služila s prodajo receptov. Kljub vsemu, je postala t.i. ’Bermanova formula’ precej univerzalen recept po katerem so FBN agenti zaprli vsakega zdravnika, ki je kateremukoli odvisniku predpisal kakršnokoli količino snovi na Harisonovemu spisku – pomenila je začetek ’vladavine terorja’.

King pa je ugotovil, da se je leta 1924 zgodil še en primer imenovan Linder vs. ZDA. V tem primeru se je šlo za spoštovanega zdravnika Dr. Charlesa Linderja, ki se mu je sodilo zaradi štirih tablet kokaina in morfija, ki jih je predpisal odvisnici, ki je delala za FBN. Na okrožnem sodišču je bil obsojen po ’Bermanovi formuli’, vendar se je pritožil na vrhovnem sodišču, ki je leta 1925 razsodilo njemu v prid. V razsodbi je bilo povedano, da Harisonov zakon ne prepoveduje zdravnikom predpisovanje zmernih količin narkotikov za samoadministracijo v skladu s splošnimi medicinskimi standardi. No, te razsodbe Anslinger ni upošteval, ampak je še vedno naprej zganjal ’vladavino terorja’, kot je bilo opisano...

King je bil mnenja, da je za nastalo situacijo 30 let kasneje krivo predvsem pomanjkanje pravniške podpore zdravnikom in glede na to, da je bil ’nekdo’, je sklenil nekaj narediti na tem področju.

ABA + AMA vs HJA + FBN

Po Kingovi zaslugi, se je Ameriška pravna zbornica (American Bar Association – ABA) povezala z Ameriškim zdravniškim združenjem (American Medical Association – AMA) in nastal je Skupni odbor za področje narkotikov (Joint Commite on Narcotic Drugs of ABA-AMA), ki mu je predsedoval King. Sklep je bil, da se zbere čim več že obstoječih raziskovalnih podatkov in po potrebi izvesti nove raziskave. V vsakem primeru, pa so hoteli nasloviti kongres z željo po reviziji zakonodaje na področju drog. King se je v želji po svežih podatkih podal na potovanje po evropskih državah. Iz potovanja se je vrnil z mnenjem, da ZDA bolj dela težavo na področju drog, kot pa se z njo sooča. Po Grayovem mnenju, naj bi King naredil glavno napako s tem, ko je o napredku obveščal Anslingerja. Anslinger je tako še enkrat dokazal, da je strokovnjak, kot se spodobi in spodnesel končno poročilo odbora v dveh korakih:

1. Lansiral je svoje poročilo, v katerem so on in njegovi zavezniki diskreditirali poročilo odbora. Prav tako naj bi bil videz Anslingerjevega poročila precej podoben poročilu odbora. No Anslinger je preplavil javnost s svojim poročilom.

2. Ministrstvo za finance je ’omenilo’ sponzorjem odbora AMA+ABA, da finančno podpirajo ’kontraverzno študijo’ in da to mogoče ’ni ravno pametno početje’.

Taktika je delovala. Odbor je ostal brez finančne podpore in z revizijo zakonodaje ni bilo nič.

Ni še konec...

King pa se kljub vsemu ni dal kar tako. Z Anslingerjem se je zapletel v vrsto gorečih javnih debat, od katerih jih je bilo precej zabeleženih v pisni ali zvočni obliki. Ravno eden izmed takih zvočnih zapisov naj bi prišel v roke Johnu F. Kennediju in padla je odločitev, da je že čas, da se gospod Anslinger upokoji. Anslinger se je res dejansko upokojil leto kasneje. Ali je bil glavni razlog za to, res njegov konflikt s Kingom, ali je imela kaj s tem tudi kritična knjiga, ki jo je napisal profesor Alferd Lindesmith: Odvisnik in zakon (The Addict and the Law), najbrž natančno ne bo nikoli znano. V vsakem primeru pa je treba vedeti, da je bil Anslinger že kar star (70 let) in da mu je leto pred tem počasi umirala žena (skratka boleča psihična izkušnja). Kljub vsemu, je bil Anslinger še naslednji dve leti predstavnik ZDA pri komisiji za narkotične droge OZN.

Anslinger in OZN

Anslinger je bil predstavnik ZDA pri komisiji za narkotične droge OZN do leta 1964. Že pred tem se je zavzemal za aktualizacijo mednarodnih sporazumov na področju drog in to tudi dosegel leta 1961 v obliki Enotne konvencije za področje narkotičnih drog (Single Convention on Narcotic Drugs), ki je precej prohibitivno vplivala na domače zakonodaje številnih držav članic.

Anslingerjev epilog

Anslinger je umrl 1975 in že pred tem so ga mučile številne zdravstvene težave. No v vsakem primeru je Anslinger ena od pomembnih osebnosti na področju razvoja politike do drog tako za ZDA ter po celem svetu. Brez njegovega inputa, bi se stvari po letu 1918 pa do 1962 prav gotovo odvijale precej drugače (ali pa tudi ne :)).

Prettymanova komisija in posledice

Že Kennedy je imenoval t.i. Prettymanovo komisijo, katere naloga je bila predvsem raziskati možne načine politike do drog na zvezni ravni. Izsledke je sicer dočakal, izdaje poročila, ki se je zgodila januarja 1964, pa ne več. Poročilo je priporočalo pristop na treh nivojih:

1. Stroge kazni za proizvodnjo in promet, ki bi naredile posel s prepovedanimi substancami preveč nevaren, da bi bil zanimiv.
2. Rehabilitacija odvisnikov, ki naj obsega ukrepe na vseh upravnih nivojih (od zveznega in državnega, do okrožnega). Kjer zaželeno, naj bi se to počelo tudi proti volji odvisnikov.
3. V primerih, ko odvisniki kršijo zakon, s preprodajo, naj bi imela rehabilitacija prednost pred kaznovalnim pristopom.

Te tri točke, so pomenile velik korak nazaj, kar se tiče strogosti politike in posledično izgubo moči FBN, kar je šloAnslingerjevemu nasledniku Henry Giordanu zelo v nos. Izvedbo ukrepov je oviral na vse mogoče načine od poveličevanja pomena FBN, do aktivnega lobiranja pri posameznih članih komisije z željo, naj spremenijo priporočila. Kljub temu, pa so biliv naslednjih letih (65,66,68) sprejeti dodatki k zakonodaji, kjer se je začel kazati vpliv teh ukrepov.

Kot posledica zakonodaje sprejete leta 1965, je bil v okviru FDA (Food & Drug Administration) ustanovljen Urad za nadzor nad zlorabo drog (Bureau of Drug Abuse Control – BDAC). Ta urad je imel pristojnost nad LSD-jem, barbiturati in amfetaminom. Treba je vedeti, da je FBN pod Ministrstvom za finance še vedno ohranil pristojnosti nad heroinom, kokainom in marihuano. Črni trg ni imel tako lepo razdeljenih pristojnosti, zaradi tega, so si zvezni agenti precej hodili v zelje.

Kljub vsemu, pa so se zakonodajalci kmalu začeli zavedati, kako težavno je aplicirati nove koncepte na tem področju preko vse politične mašinerije. Zakaj? Vsi so se zavedali, da je fenomen uporabe drog precej neraziskan. Ta fenomen, je imel posledice za zdravje posameznikov, kot tudi povezavo s kriminalom nenazadnje, pa je bil (zahvaljujoč stricu Anslingerju) močno nabit z moralnim simbolizmom. Tako je bilo potrebno po eni strani priznati, da so stroge kazni precej zgrešen pristop, po drugi strani, pa ohraniti politično prepričljivo strogo držo do kriminala. Nenazadnje, pa so vedno bolj duhove javnosti burili predvsem množična uporaba LSD-ja in ponovno odkritje marihuane v mainstream kulturi.

LSD, marihuana, Leary, flowerpower itd...

Kot mnogo od vas najbrž že ve, je za odkritje LSD-ja kriv Albert Hoffmann (ki bo januarja praznoval svoj 100 rojstni dan). Ko je bil še razmeroma mlad, je za farmacevtsko podjetje Sandoz preiskoval gljivo Ergot. LSD je prvič sintetiziral že leta 1938, vendar ga je po pomoti zaužil šele leta 1943. Začel se je zavedati čudnih občutij in jih je hitro povezal s snovjo na kateri je delal. Ker so bila občutja prijetna, je sklenil, da bo zaužitje ponovlil, v kontroliranem okolju. Vzel je majhno dozo (vsaj tako je on mislil – 0.25mg je za LSD zelo velika doza), doživel konkreten horror trip, ki je trajal celo noč, vendar se je zjutraj počutil čudovito. Glede na njegovo izkušnjo se mu je zdelo, da bi bil LSD lahko koristno orodje pri preiskovanju ’stanj norosti’. In tako je njegov čudežni otrok planil v širni svet. LSD se je preizkušalo na številnih področjih, po letu 1950 je bilo o njemu spisanih veliko število znanstvenih člankov.

MkUltra je bil program, ki ga je CIA izvajala v sodelovanju z ministrstvom za obrambo in katerega namen je bil raziskovanje in razvoj snovi, ki bi omogočale nadzor nad človeškim vedenjem v prikritih operacijah. Projekt je potekal v letih od 1953 do 1964, ter obsegal predvidoma 149 različnih podprojektov, od katerih jih je večina obsegala izvajanje eksperimetnov na ljudeh. Področja eksperimentiranja so obsegala tudi uporabo hipnoze ter različnih drugih tehnik za psihično manipulacijo, ter administracijo različnih psihokemikalij, velikokrat LSD. V teku programa, je LSD nevede zaužilo veliko testnih subjektov. Največja škoda za zdravje projekta je bila smrt enega od vpletenih znanstvenikov, ki je naredil samomor, najverjetneje kot posledica dolgotrajne spremembe psihičnega stanja, zaradi podtaknjenega LSD.

Za popularizacijo LSD-ja pa sta bila (zelo verjetno) odgovorna predvsem dva človeka (vsak posamezno) in sicer Timothy Leary (psiholog, predavatelja na Hardvardu) ter Ken Kesey (pisatelj).

Leary je v kontakt s psihadeliki prišel na počitnicah v Mehiki, kjer je prvič probal psilocibin. Navdušen nad izkušnjo je leta 1961 začel izvajati študijo o prevzgoji zapornikov s pomočjo psilocibina. Kmalu za tem je prišel tudi v kontakt z LSD-jem in navdušen nad učinkom postal velik zagovornik njegove uporabe. Leta 1965 ga zaradi tega tudi vržejo s Hardvarda, s propagiranjem spiritualne komponente LSD-ja pa je tudi sam vedno bolj stopal iz vloge znanstvenega raziskovalca v vlogo guruja LSD.

Ken Kesey je v konktakt z LSD-jem prišel kot testni subjekt v MkUltra leta 1959. Navdušenemu nad učinki, se ni zdelo prav, da bi bil LSD omejen na zaprte krog. Kmalu zatem se je kot bolničar zaposlil na psihiatričnem oddelku, ter uspel dobiti dostop do večje količine LSD-ja. S prijatelji je nato precej potoval po ZDA, ter bombardiral splošno populacijo z LSD punčem.

Šestdeseta so med drugim prinesla razpad mnogih vrednotnih konsenzov. Ljudje so počasi začenjali dvomiti o vsem mogočem ’znanju’, ki so ga prejšnje generacije smatrale za samoumevno. Tako ni bilo več samoumevno, da so črnci manjvredni, prav tako ni bilo več samoumevno, da se morajo ZDA z vojsko vmešavat povsod kjer je to le mogoče in ne na zadnje, ni bilo več samoumevno da te en dim marihuane spremeni v norega komunističnega kriminalca. LSD in marihuana sta tako ratala priljubljana med belo študentarijo srednjega razreda, ki je bila precej bolj pomembna pri kreaciji javnega mnenja kot mehiški priseljenci 30 let nazaj in tako je bilo pojav drog vedno težje omejevati na mariginalne skupine. To je po eni strani pomenilo, da je bilo vedno težje uresničevati stroge kazni v stilu obveznih minimalnih kazni. Po drugi strani je uporaba LSD-ja in marihuane počasi postajala simbol različnih kulturnih gibanj, ki načeloma niso bila skladna z vladno politiko, ki se je takrat vedno bolj zapletala v vietnamsko vojno. Tako je sicer spet sledila uradna demonizacija LSD-ja in marihuane. Sama razširjenost uporabe pa je pri zakonodajalcih vedno bolj podžigala diskusijo, ali je problem prepovedanih drog stvar represivnih aparatov države ali javnega zdravstva.

Konflikt med javnim zdravstvom in policijskimi službami

Kot je bilo že prejšnjič povedano, je vedno bolj, prihajal do izraza konflikt med javnim zdravstvom in policijskimi službami (predvsem FBN). FBN je bil od svojega nastanka ustanova, ki je imela vrhovno avtoriteto pri definiciji bistva problematike prepovedanih substanc. Anslingerjev naslednik Henry Giordano je rešitev problematike videl v trdemu pristopu kaznovalne narave in je bil v svojih stališčih neizprosen. Po drugi strani pa je koncept odvisnosti kot bolezni spet pridobival legitimnosti in uradniki zaposleni na tem področju so delali na tem, da se ta legitimnost vsaj ohrani, če ne celo poveča. Nacionalni inštitut za mentalno zdravje (National Institute of Mental Health – NIMH), je tudi že imel postavljano zasnovo sistema, za soočanje z odvisnotjo na medicinski način in zagotovljenja denarna sredstva. Kljub vsemu, pa je Giordano nasprotoval temu na vse mogoče načine. Še posebej glasen je bil, ko so zdravstveni delavci začeli razmišljati o uvedbi metadonskega programa. Metadon se je takrat namreč že začel uveljavljati kot znanstveno dokazano in učinkovito sredstvo pri terapiji opiatnih odvisnikov.

FBN + BDAC = BDNN

V času konflikta je Johnsonov pomočnik, Joseph Califano, delal na reorganizaciji policijskega dela sistema za nadzor nad drogami. Na zvezni ravni sta obstajali dve organizaciji FBN in BDAC, obe v ministrstvih, ki naj ne bi imeli zveze s policijsko represijo (FBN – finančno, BDAC – v okviru FDA na ministrstvu za zdravje). Kot že omenjeno, sta imeli obe organizaciji zelo nerodno porazdeljene pristojnosti in tako so si agenti obeh neprestano ’hodili v zelje’, prav tako, je bilo delo vseh precej stroškovno neučinkovito. Giordano si je s svojim neizprosnim obnašanjem že prislužil oznako ’neprilagodljivega’ človeka. Prav tako, naj bi se agentov FBN držal sloves ’prostakov’, za nameček, pa naj bi korupcija v FBN cvetela. Tako je leta 1968 res prišlo do združitve FBN in BDAC v okviru ministrstva za pravosodje. Nova organizacija se je imenovala Urad za narkotike in nevarna zdravila (Bureau of Narcotics and Dangerous Drugs – BNDD). Sicer je Giordano pričakoval, da bo za načelnika urada imenovan on, vendar pa je imel takratni minister za pravosodje Ramsey Clark (najbrž tudi zaradi splošnega slovesa Giordana in FBN) drugačno mnenje. Za načelnika BNDD je imenoval 38 letnega bivšega policista po imenu John Ingersoll. To je bil pa tudi konec direktne Anslingerjeve zapuščine, na področju politike do drog.

Amfetamin in metamfetamin

V tistem času, so na priljubnosti pridobivala tudi določena zdravila, ki so imela zelo zaželjene stranske učinke, predvsem na količino življenske energije, ki jo je posameznik čutil v sebi. Pod tem mislim predvsem amfetamin in ter metamfetamin. Amfetamin je prvič sintetiziral nemški kemik L. Edelano leta 1887. V podjetju Smith, Kline & French (danes GlaxoSmithKline) so ga leta 1932 patentirali kot dihalni stimulans pod tržnim imenom Benzedrine. Metamfetamin je ugledal luč dneva na japonskem 1919. Medicinska raba amfetamina je kmalu obsegala veliko različnih področij; od debelosti do depresije, epilepsije, shizofrenije. V drugi svetovni vojni so ga vse vpletene strani množično razdeljevale amfetamin svojim vojakom, predvsem zato, da bi izboljšale njihovo bojno pripravljenost. Japonci so delili metamfetamin delavcem v vseh obrambnih strukturah. Tako je na japonskem po vojni sledila prava epidemija, ki je dosegla vrh leta 1954, ko je bilo po nekaterih ocenah tam več kot 2% zasvojencev (2 miljona) med celotno populacijo.

Amfetamin in metamfetamin sta bila po drugi svetovni vojni v ZDA na voljo kot zdravili na recept. Zdravniki so jih predpisovali zaradi različnih stanj in tako se je nemalokrat zgodilo, da so jih gospodinje dobile kot pripomoček za uravnavanje teže, nadaljevale pa so uporabo kot pripomoček za soočanje z monotonostjo vsakdana. Za časa Nixonove zakonodajne reforme, o kateri več kasneje, sta bila tako amfetamin, kot metamfetamin uvrščena v drugo skupino, kamor so sodile snovi z velikim potencialom zlorabe ter priznano medicinsko vrednostjo.

Nixon

Richard Nixon, je že med svojo volilno kampanijo obljubljal večjo kontrolo na mejah ter veliko število akcij v tujini, ki bi ustavile proizvodnjo drog na njihovem izvoru. Ko je januarja 1969 začel s predsednikovanjem, je takoj začel z uresničevanjem obljub. V precej primerih je šlo za ukrepe, ki so že bili začeti oz. vsaj zamišljeni z Johnsonovo administracijo (mednarodne intervencije, zakonodajna reforma, programi zdravljenja). Kljub vsemu, pa problematika drog v širši javnosti ni bila zaznana kot pomembnejša.

Mednarodne intervencije

Nixon je torej mislil zajeziti pritok drog v ZDA predvsem z ukrepi za zmanjševanje proizvodnje opija v Turčiji, sodelovanje s policijo v Franciji, ter povečano kontrolo na samih mejah. S pomočjo obsežnih zunanjepolitičnih akcij (in 35 miljonov dolarjev finančne pomoči turški vladi) je ZDA uspelo doseči sodelovanje s francosko policijo (januarja 1970) in prepričati turško vlado (novembra 1971), da je prepovedala gojenje maka. Na ulicah ZDA, naj bi leta 1972 dejansko prišlo do zmanjšanja ponudbe heroina. Večinoma so ta pojav pripisovali uspehu zunanjepolitičnih ukrepov, čeprav je po nekaterih drugih virih ta povezava dvomljiva. V vsakem primeru, pa so se kmalu pojavili tudi drugi viri heroina. Eden izmed takih je bil npr. v jugovzhodni Aziji, v t.i. zlatem trikotniku (Laos – Thailand – Burma). Da bi bila zadeva še bolj kritična, so ZDA v tisti okolici v tistem času bojevale pravo vojno in sčasoma so od tam dejansko začele prihajati novice o vedno večji uporabi heroina med vojaki.

Zakonodajna reforma

Zakonodajna reforma na področju drog je bila v izdelavi že za časa Johnsonove administracije. V okviru BNDD sta jo oblikovala namestnik glavnega svetovalca BNDD Michael Sonnenreich ter namestnik ministra za pravosodje John Dean. Ko je Nixon začel s predsednikovanjem je imel na voljo že prvi predlog zakonodaje, ki pa je postala predmet številnih pregovarjanj med različnimi vladnimi organizacijami oz. skupin znotraj njih. Predlagana zakonodaja je razvrščala droge v več skupin, glede na škodljivost, ter možnosti legitimne medicinske uporabe. Prav tako je ukinila obvezne minimalne kazni, ter znižala številne druge. Ne glede na to, pa je predlagana zakonodaja še vedno ’reševala’ problematiko drog s pomočjo kaznovalnega sistema, kar pa ni bilo všeč številnim osebam na ministrstvu za zdravstvo (Department of Health Education and Welfare – HEW). Na HEW so zagovarjali čim bolj mile kazni, kar pa spet ni bilo v skladu z željami številnih senatorjev in ljudi v Beli hiši, ki so želeli biti (oz. vsaj zgledati) neizprosni do kriminala. Senat je zakon končno odobril 28. januarja 1970, da pa je bilo temu tako, je vključeval tako zmanjšanje kazni za posest, kot tudi t.i. klavzulo ’brez trkanja’ (’no knock’). Sklenjen pa je bil tudi dogovor o ustanovitvi komisije, ki bo preiskala škodljivosti konoplje, ter različne možnosti njene zakonske ureditve. Comprehensive Drug Abuse Prevention and Control Act (CDAPCA) (vseobsegajoča zakonodaja na področju zlorabe drog) je bil tako končno sprejet v kongresu 13. oktobra 1970.

Programi zdravljenja

Večje zanimanje za različne programe zdravljenja je nastopilo predvsem kot pragmatičen način soočanja s kriminalom. Robert DuPont, takrat mlad zdravnik, zaposlen pri Nacionalnem inštitutu za zdravje (National Institute of Health) je začel opažati, da je veliko intervjuvanih zapornikov odvisnih od heroina, med 200 skoraj polovica. Začel se je zanimati za metadonske programe zdravljenja in si ogledal vrsto programov, ki so potekali v Illinois Drug Abuse Prevention (IDAP) – in jih je vodil Jerome Jaffe. Bil je navdušen predvsem nad metadonskimi programi in začel v Wasingtonu D.C. izvajati pilotsko študijo na tem področju. Rezultati so bili spodbudni, predvsem na področju znižanja kriminala. Te rezultate je predstavil svetovalcu v Beli hiši Egilu ’Bud’ Krough-u, ko je ta iskal inovativne pristope, kako znižati stopnjo kriminala v okrožju. Tako je februarja 1970 nastala Narcotics Treatment Administration – NTA, ki je vključevala različne pristope zdravljenja. Povpraševanje je bilo veliko in NTA je kmalu morala razširiti število svojih mest. Razultati so bili spodbudni; v štirimesečnem obdobju je bilo aretiranih zgolj 2.6% udeležencev programa, v primerjavi s 26% tistimi, ki so hoteli postati abstinenti na lastno pest ter 50% tistih, ki so predčasno zaključili s programom. Tako je Krough spoznal, da je metadon lahko precej primeren način, kako lahko administracija dejansko zniža stopnjo kriminala.

Dve komisiji

Po javnomnenjskih raziskavah, je leta 1970 tematika drog začela pridobivati na popularnosti. Eden izmed razlogov naj bi bile predvsem govorice o vedno večji uporabi heroina med ameriškii vojaki v Vietnamu. Znotraj vlade, so se z različnimi vidiki te problematike ukvarjale številne skupine. Prav tako, so potekali številni birokratski boji za prevlado na tem področju. Pristojnost nad krojenjem, nepolicijskega pristopa so si lastili predvsem na HEW, kar pa ni bilo v pogodu ne Nixonu, ne Kroughu. Kroughov pomočnik Jeff Donefeld, je v iskanju alternativ paradigmi HEW odšel na raziskovalno ekskurzijo po programih zdravljenja širom ZDA in se ustavil tudi v IDAP, kjer je bil ’očaran’ nad Jaffetom, predvsem nad njegovo nedogmatičnostjo in sposobnostjo prilagajanja situaciji.

Kot posledica ene od študij o možni organizacijski reformi politike do drog, je nastala skupina pod vodstvom Dr. Bertram Brown-a, načelnika NiMH. Naloga skupine je bila predvsem oceniti možne pristope ukrepov, Donefeld in Krough, sta kot protiutež tej skupini predlagala ustanovitev nevladne skupine, z isto nalogo, pod vodstvom Jaffeta.

Priporočila posameznih skupin so bila različna. Jaffetova skupina je poudarjala, da so smiselna tarča intervencij zvezne vlade predvsem uživalci psihedelikov in heroina. Prav tako je priporočala metadonsko zdravljenje. Skupina NIMH je bila skeptična do metadonskega zdravljenja, ter poudarjala predvsem potrebo po raziskovanju problematike. Nixonovo osebje je kot slabo stran NIMH poročila videla predvsem pomanjkanje konkretnih in izmerljivih predlogov. To, Nixonova nenaklonjenost HEW, ter splošno nezadovoljstvo z njihovo kooperativnostjo, so botrovali odločitvi, da morajo iti kakršnekoli pomembnejše vloge s področja politike do drog ven iz HEW. Že prej so namreč obstajale ideje o oblikovanju organizacije, ki bi imela v pristojnosti vse nepolicijske ukrepe na področju drog. Razmišljalo se je, da bi se ta organizacija ustonovila znotraj HEW, sedaj pa se je veliko bolj uporabna zdela ideja o tej organizaciji zunaj ministrstva.

Vojna proti drogam in vojna na drogah, SAODAP in Jaffe

Poročila o uporabi, tihotapljenju ter preprodaji heroina pri ameriških enotah v Vietnamu so se v medijih pojavljala že od začetka 1970. Te govorice so aprila 1970 pripravile dva senatorja v iskanje informacij iz prve roke. Konec aprila sta se vrnila, Belo hišo pa so pretresle novice o visoki stopnji uporabe heroina, ki naj bi segla v nekaterih enotah tudi do 25% visoko. Situacija je predstavljala zelo veliko krizo, saj si noben ni želel, da bi ulice ZDA preplavile trume heroinskih odvisnikov, ki znajo zelo dobro ravnati z orožjem. Krough je v Belo hišo na posvet poklical Jaffeta. Jaffe kot rešitev težave predlaga uvedbo obveznega testiranja prisotnosti opiatov v organizmu pred odhodom vojakov v ZDA. Vojaki s pozitivnim testom naj ne bi bili kaznovani, ampak zadržani na dvotedenski detoksikaciji. Jaffe je tudi računal, da se bodo po uvedbi testiranja govorice hitro razširile in med vojaki delovale tudi odvračalno.

Krough se je strinjal s predlogom, z Jaffetom sta začela delati na izvedbi. Kasneje je Krough pri Nixonu dobil zeleno luč, da se ustanovi Posebno akcijske skupine za preprečevanje zlorabe drog (Special Action Office for Drug Abuse Prevention), podrejeno direktno prededniku, pod Jaffetovim vodstvom. Ironično je, da je Jaffe o tem zvedel šele tik pred javno razglasitvijo namere 17. junija 1971. Istega dneva je zloraba drog v uradni izjavi razglašena za državnega sovražnika št. ena. Nixon zaprosi kongres za 155 miljonov dolarjev dodatnega financiranja, od katerih jih je 105 namenjeno zdravljenju in rehabilitaciji odvisnikov. Massing vidi v temu dogodku ’uradni’ začetek vojne proti drogam, medtem ko naj bi po Mustu, šlo tukaj samo za napoved nove ’ofenzive’. Vojna naj bi bila napovedana 14. julija 1969, med procesom sprejemanja nove zakonodaje.

Zakonodaja, ki je oblikovala SAODAP je bila sprejeta 21. marca 1972. Kongres odobri njen obstoj do leta 1975, ko naj bi se postopoma preoblikovala v Državni inštitut za zlorabo drog (National Institute for Drug Abuse – NIDA) znotraj HEW.

Ena od glavnih nalog novo ustanovljene organizacije je bila testiranje ameriških vojakov v Vietnamu (operacija Zlati tok). Prve raziskave so pokazale, da so bile številke odvisnikov prenapihnjene. V prvi seriji je bilo samo 4.5% vojakov pozitivnih na opijate. Do septembra 1971 je bila operacija v polnem zagonu. Na začetko so se sicer kazale mnoge pomanjkljivosti, ki pa se jih je hitro odpravilo. Kmalu so bili vidni tudi prvi rezultati, ki kmalu padejo pod 2% pozitivnih testov.

Leta 1973 je za preventivo in zdravljenje namenjenih 420 miljonov dolarjev, kar znaša dve tretjini celotna proračuna za področje drog. Jaffe nadaljuje z vzpostavitvijo sistema zdravljenja odvisnikov. Ves čas pa je izpostavljen pritiskom zaradi metadona in metadonskih klinik. Njegov sistem se pokaže za zelo uspešnega, saj zaradi njegovih programov povsod v okolici padata stopnji kriminala ter število z drogami povezanih smrti. 17. junija Jaffe odstopi ter se posveti drugim opravkom. Za sabo pa pusti precej učinkovit način reševanja problematike drog, ki je bil sicer nepisan vendar so ga imenovali Jafetov zakonik.

Shaferjeva komisija

22. marca 1972 je izšlo poročilo t.i. Shaferjeve komisije, ki je bila ustanovljena leto prej, kot posledica sklepa ob sprejemanju zakonodaje leta 1970. Nam






Povezane vsebine

Droge - GHB in GBL

20.3.2013Po učinkih sta nekoliko podobni MDMAju, zato je njuno poulično ime tekoči ekstazi. GHB je največkrat v tekoči obliki, brez vonja in rahlo...