Ko danes gledam nazaj na svoje življenje, se včasih vprašam, kako sem sploh prišla do sem.
Ne mislim samo do odvisnosti od alkohola. Mislim na vse tisto, kar se je skozi leta nabiralo v meni in me počasi vodilo od ene odvisnosti do druge. Alkohol, nezdrava spolnost, prenajedanje in bruhanje, igre na srečo, nekontroliran odnos do denarja … kot, da sem ves čas iskala nekaj, kar bi za trenutek utišalo mene samo.
Danes razumem, da nič od tega ni prišlo kar tako.
Že kot otrok sem doživela spolne zlorabe. Zlorabljala sta me dva nekoliko starejša fanta, ki sta me imela v “varstvu”. Dolgo nisem niti znala zares razumeti, kaj se mi dogaja in kaj to pomeni.
Kasneje sem se v življenju velikokrat znašla v situacijah, ko sem se zbujala poleg popolnih tujcev in sploh nisem vedela, kaj sem počela prejšnji večer. Vedno sem mislila, da sem za to kriva sama. Da sem izzivala. Da sem točno to iskala. Da sem pač takšna.
Danes vem, da nisem bila.
Danes razumem nekaj, za kar sem potrebovala ogromno let, da sem si dovolila verjeti: noben normalen in pošten moški ne bi izkoristil ženske, ki je tako pijana, da komaj stoji na nogah. To, da nekdo vidi tvojo ranljivost in jo izkoristi, ni tvoja krivda.
Takrat tega nisem znala razumeti.
Namesto, da bi zaščitila sebe, sem začela svoje telo kaznovati. Poiskala sem nezdravo spolnost in odnose, v katerih sem se še bolj izrabljala in uničevala. Kot, da moje telo zame ni imelo nobene vrednosti.
Od doma sem šla pri šestnajstih letih.
Danes se mi zdi skoraj neverjetno, ker sem bila takrat še otrok. Takrat pa sem imela občutek, da moram nekako sama skozi življenje.
Oče je bil veliko odsoten. Iskreno se niti ne spomnim, ali sva se kdaj zares objela.
Mama je začela toniti v depresijo in alkohol. Ne spomnim se, kdaj sem imela nazadnje doma občutek, da je za mene nekdo zares poskrbel. Včasih se niti ne spomnim toplih obrokov.
Najbolj sem danes jezna na to, da sem morala pri šestnajstih oditi od doma kot otrok.
In hkrati se čudim sami sebi.
Ker glede na vse, kar se je dogajalo, bi lahko zapadla še veliko globlje.
Nisem pristala samo pri alkoholu.
Vrtela sem se med različnimi odvisnostmi. Z alkoholom. Nezdravo spolnostjo. Igrami na srečo. Hrano – od prenajedanja do bruhanja. Denarjem. Impulzivnostjo. Potrebo, da nekaj čutim ali pa da ne čutim ničesar več.
Ko je ena stvar postala nevzdržna, sem našla drugo.
Vedno sem iskala način, da mi ni bilo treba biti sama s sabo.
Šolo sem pustila.
Ampak nekje globoko v sebi sem vedno vedela, da zmorem več. Kasneje sem dokončala izobraževanje in prišla do diplome iz ekonomije. Začela sem delati. Živela sem tudi v tujini. Imela sem družino. Imela sem prijatelje. Imela sem ljudi, ki so me imeli radi.
Navzven je moje življenje lahko izgledalo čisto normalno.
In mogoče je ravno zato tako dolgo trajalo, da je kdo zares videl, kako zelo se znotraj sebe borim.
Imela sem kariero. Imela sem prijatelje. Imela sem podporo družine.
Ampak odvisnost ne preverja, koliko imaš.
Ne zanima je, ali imaš diplomo, službo, stanovanje, družino ali dobre prijatelje.
Če si znotraj sebe prazen, ranjen in ne znaš drugače živeti s svojimi občutki, lahko odvisnost najde pot do tebe.
Prišla sem do točke, ko nisem več vedela, kako naprej.
Po tretjem poskusu samomora sem se zbudila na psihiatriji s prerezanimi zapestji.
Takrat sem prvič zares dojela:
Ne zmorem več sama.
Takrat sem dobila tudi prve diagnoze. Mejno osebnostno motnjo borderline tipa, impulzivni tip z nagnjenostjo k samomorilnosti, panične napade in anksioznost ter diagnozo manične depresije oziroma bipolarne motnje.
Prvič sem imela občutek, da nekdo končno vidi, kaj se dogaja z mano. Da vse tisto, kar sem leta doživljala kot svojo »pokvarjenost«, ni prišlo iz nič.
Začela sem razumeti, da imajo moje težave korenine veliko globlje. V zlorabah, ki sem jih doživela kot otrok, v travmah iz otroštva in mladosti, v odhodu od doma pri šestnajstih in v vseh načinih, s katerimi sem se kasneje naučila preživeti.
Veliko stvari, ki sem jih prej sovražila pri sebi sem prvič lahko pogledala z drugačnimi očmi. Nisem bila samo »problematična«, »preveč impulzivna« ali »sama kriva za vse, kar se mi dogaja«. Bila sem ranjena in nikoli se nisem naučila, kako te rane zdravo predelati.
To seveda ne pomeni, da za svoje življenje nisem odgovorna. Danes vem ravno nasprotno – odgovornost za svoje življenje je moja. Ampak odgovornost ni isto kot krivda.
Ne morem spremeniti tega, kar se mi je zgodilo.
Lahko pa danes spremenim to, kaj bom naredila s tem, kar je ostalo.
Ne morem več vsega reševati sama. Ne morem se več pretvarjati, da imam stvari pod kontrolo. Potrebujem pomoč.
In mogoče je bil ta trenutek, čeprav je bil eden najtemnejših v mojem življenju, tudi začetek nečesa novega.
Moje prvo zdravljenje je bilo precej nenavadno.
Tam sem se med drugimi odvisniki pogosto počutila kot nekdo, ki ne spada zraven.
Imela sem kariero, družino, prijatelje, izobrazbo. In zaradi tega sem se tudi sama večkrat počutila nekaj “več” kot drugi.
Mislila sem, da sem drugačna.
Zato sem bila tudi večkrat izločena.
Danes razumem, da sem se morala ravno tam naučiti ene najpomembnejših stvari v svojem življenju:
vsi smo bili isti.
Ni bilo pomembno, kdo je imel kakšno službo, kdo je imel več denarja, kdo je imel diplomo in kdo je ni imel.
Vsi smo bili odvisniki.
In odvisnost ne naredi manjvrednega človeka.
Ko sem to zares dojela, sem se lahko začela zdraviti.
Potem je prišel tudi vmesni recidiv.
Danes ga ne skrivam in se zaradi njega ne želim več tepsti.
Bil je del moje poti.
Po njem sem počasi začela razumeti, da zdravljenje ni nekaj, kar bo nekdo naredil namesto mene. Terapevti mi lahko pomagajo, skupnost mi lahko da podporo, družina me lahko drži pokonci, ampak vsak dan moram svojo odločitev sprejeti jaz.
Znova in znova.
Danes sem že v drugem letu zdravljenja.
In prvič imam občutek, da ne bežim več pred svojim življenjem.
Učim se živeti brez mask.
Učim se govoriti o stvareh, ki sem jih prej skrivala.
Učim se sprejeti odgovornost za svoje življenje, ne pa prevzemati krivde za stvari, za katere nisem bila nikoli kriva.
To je velika razlika.
Danes začenjam tudi študij organizatorja socialne mreže.
Mogoče se komu zdi čudno, da sem se po ekonomiji odločila za nekaj popolnoma drugega.
Meni se ne.
Vedno bolj čutim, da želim svoje izkušnje nekoč uporabiti za nekaj dobrega.
Želim pomagati ljudem, ki so danes tam, kjer sem bila jaz.
Ljudem, ki mislijo, da so preveč zlomljeni.
Ljudem, ki jih je sram.
Ljudem, ki mislijo, da jih nihče ne more razumeti.
Ljudem, ki se vrtijo iz ene odvisnosti v drugo in sploh ne razumejo več, kaj se jim dogaja.
Ne želim jim govoriti iz neke varne razdalje.
Želim jim nekoč povedati tudi svojo zgodbo.
Povedati jim, da sem bila tam.
Da sem tudi jaz mislila, da ne bo nikoli drugače.
Da sem tudi jaz naredila stvari, na katere danes nisem ponosna.
Da sem tudi jaz padla.
Ampak da sem vstala.
Danes še vedno nisem na cilju.
In mogoče nikoli ne bom.
Zdravljenje zame ni to, da nekega dne lahko rečem: »Zdaj sem pa končala.«
Zdravljenje je vsak dan znova izbrati življenje, ki si ga želim.
Izbrati sebe.
Izbrati abstinenco.
Izbrati ljudi, ki mi želijo dobro.
Izbrati iskrenost namesto skrivanja.
Izbrati odgovornost namesto bežanja.
In predvsem – nehati uničevati samo sebe zaradi stvari, ki so se mi zgodile, ko se še sploh nisem znala zaščititi.
Dolgo sem mislila, da moram svoje telo kaznovati za vse, kar se mi je zgodilo.
Danes se ga učim sprejemati.
Dolgo sem mislila, da moram bolečino utopiti.
Danes se učim sedeti z njo.
Dolgo sem mislila, da bom vse zmogla sama.
Danes vem, da je prositi za pomoč lahko ena najbolj pogumnih stvari.
Ne vem točno, kam me bo življenje pripeljalo.
Vem pa, kam nočem več.
Nočem več nazaj.
Moja največja želja danes ni samo to, da ostanem abstinentna.
Želim si živeti srečno in izpolnjeno življenje.
Želim si nekoč pomagati drugim.
Želim si, da bi vse, kar sem preživela, dobilo nek smisel.
In mogoče je ravno to moj cilj.
Da iz vsega, kar me je nekoč skoraj uničilo, naredim nekaj, s čimer bom nekoč lahko pomagala rešiti koga drugega.
Zato grem naprej.
Vsak dan znova.
Avtorica: L.S.