Nazaj v Prihodnost ~ Formaviva

2390.
Pri nas se leto piše.

Vse drugač je.

Kot otroštvo vse je čisto.
Brat spet brato brat je,
človeštvo znova diha k višku.

Složno in počasi
rasli smo v globino.
Jeben bas iz Roga
nam dajo je širino.

Pod gladino, v osami,
kovali jeklo plemenito.
Vlko smetja - sito fino,
ohranili smo jedro enovito.

Svet odrešen,
končno srečen.
Vsak prisoten,
v svoji glavi poenoten.

A za prestrašeno manjšino
preteklost dela jim skomino.

Preživeto ni le bled spomin.

Eni v klet,
drugi v ambasado,
tretji v Jugoslavijo.

Racionalizirana nostalgija.
Brisanje spomina.
Hinavščina in represija.

Levi, desni.
Pravi, nepravi.
Egocentrizem.
Duši jih po naravi.

Premik naprej -
življenjska vedno muka,
a ko praznuje se,
vsak rad glasno gobec suka.

Vsi pametujejo,
zaobljube si namišljujejo.

Vse bo bolš,
vse bo drugač.
Vsi smo frendi,
fejk na isti klanc.

Jebeš -
za vsakim praznoverjem
na konco ostane sam kozlanje.

2018.
Ista beda.
Isto sranje.
Isti folk.

Zaobljube le še breme,
individuum povišuje se nad pleme.

Zato ne naprej.
Nazaj v prihodnost,
samorastniški naš voz se vleče.

Kdor v ta čas ne sodi,
odprta mu je pot do sreče.

Lizali se bomo.