odKRIT: ŽIV SEM?! (2. del)

24. junij 2019|Novice|Aktualno|Obvestila

Moja zadnja objava je bila ravno o ravnanju psihiatrov z odvisniki ... Well, tokrat na žalost niso ravnali nič kaj bolje. Psihiatrinja, s katero sva se v preteklosti srečala že dvakrat, mi je agresivno in brezpogojno ponujala zgolj komuno, kar me je spomnilo na dneve, ko sem delal kot telefonski prodajalec posode Delimano: »To bo za vas najbolje, nič drugega ni tako dobro.«


Ne nalagaj, stara, kaj pa moje travme?! Spolna zloraba me je tok zjebala, da brez alarmno močne količine substanc v telesu ne morem imeti spolnega odnosa, da brez substanc praktično ne morem med ljudi, da če bi imel vsaj malo več jajc, bi se vrgel z najvišje zgradbe v mestu. What about that? Brezizrazno in brez besed je v kartoteko zapisala mojo nadaljevanje terapije (tablet) in me odslovila. Dva tedna sem tako preživel tam. Vmes me je opozorila, da naj se lepše izražam, ko sem popi*dil in ji brez olepševanja povedal, na čem stojim. Bleh, nič ni zaleglo.


Nova, mlada psihiatrinja, ki je praktično komaj začela svojo službo na oddelku, je bila hitro deležna mojega zapisa o njihovem ravnanju z nami, odvisniki. Rekla je: »Zelo dobro,« in odšla na dopust. Haha, se zavedam, da moj zapis ni vplival na njen že vnaprej dogovorjeno dopustniško odsotnost, ampak vseeno me je nasmejalo … Pobegnila je.

Ne glede na moje prošnje, da bi nadaljeval zdravljenje na odprtem oddelku, se to itak ni zgodilo. Zdravljenje sem zaključil po dveh tednih in bil odpuščen, ko sem zbolel in bil pozitivno testiran na gripo. To je bil ravno čas, ko so po Sloveniji ljudje umirali zaradi okužbe z gripo. Bye bye, bitch, in bil sem out.
Out, na cesti, kajti ko sem prišel nazaj pred hišo, kjer sem živel, so me moje stvari čakale v vrečkah za smeti na dvorišču domovanja. Son of a bitch, lastnik me je izselil med mojo odsotnostjo in že drugič v letu dni sem na ulici. F*ck, shit, prekleto! Lahko bi preklinjal v nedogled, pa ne bi pomagalo. Vsaj toliko fer je bil, da mi je vrnil varščino, kljub temu da se je v moji sobi nahajalo toliko praznih steklenic, da je moral kontaktirati odvoz kosovnih odpadkov. #katastrofa

Evo, tako sem opisal svojo pot vse do lokacije, kjer se nahajam točno ta trenutek. Zopet sem v majhni sobi, tokrat za spremembo večji od sobane Harryja Potterja, ampak je kletno, tako da, hočem nočem, moram pogledati navzgor, da vidim skozi okno. V slušalkah, ki sem jih končno našel, preden sem začel pisano tipkat, mi nabija pocukran komad Celine Dion – The Show Must Go On.

Ta kletna soba se nahaja v hiši, kjer se nahaja vsaj še dva ducata drugih ljudi, večinoma priseljencev iz Albanije in Bosne, ki so prišli v Slovenijo v upanju po boljšem plačilu in boljšem življenju. Ravno danes sva z lastnico hiše, s katero sem se po naključju zelo dobro ujel, večer preživela v družbi treh posameznikov, s katerimi delim svoje domovanje. Ne pretiravam, ko napišem, da se me je močno dotaknilo, ko smo, tik preden so se odpravili v svoje sobe, imeli debato o življenju in o tem, kaj jih je stalo, da so danes tukaj. Na Skypu, ki ga je eden izmed njih imel prižganega, je mahala njegova družina. Zakašljal sem in skozi solzne oči še enkrat izrazil svoje spoštovanje do njih. Odločili so se, da zapustijo svojo domovino, in čeprav slovenska ksenofobna mentaliteta zavrača njihov prihod, ne moreš nasprotovati njihovi energiji in želji po boljšem življenju. »Vsaka čast,« sem si mislil, jaz se zadnji mesec še iz postelje ne morem spravit. Tri mesece sem bil priden kot angelček, se izogibal alkohola in substanc, od ničesar nisem odvisen, moja največja težava ta trenutek pa je hrana. Drugič o tej zlobi ... :)

 

Preden zaključim, moram izpostavit določene ljudi. Vem, da zveni pocukrano, ampak je*at ga, moram. Najprej zdravstveni tehniki na oddelku, kjer sem se očistil alkohola, resnično prijetni in vedno na voljo osebki, zaradi njih je čas, preživet zaprt na oddelku, minil mnogo lažje. O dobrem izgledu določenih pa drugič. ;) 
Združenje DrogArt, people there are really one of the best, ampak to ne pišem zgolj zato, ker mi omogočajo, da moje bentenje pristane na njihovi spletni strani, temveč ker so zadnja tri leta konstanto prisotni v mojem življenju in so neštetokrat prestopili okvire svojega delovnega mesta v mojo dobrobit. Zadnja moja selitev je zgolj kaplja v morje njihovih dobrih dejanj. Majkemi, da ne pretiravam. Obisk v njihovi svetovalnici ti bo vse povedal. Hvala cimru, ki je ob mojem obisku za cigaret (glej dogodek v 1.delu), ravnal trezno in odgovorno – namreč, ko sem takrat doživel epileptični napad, in si poleg poškodbe glave odgriznil majhen košček jezika, je poklical rešilca.

In mimogrede, nenazadnje, v času bivanja v psihiatrični bolnišnici sem prejel dva obiska, gospodični iz DrogArta ter Lady S’, ki je bila vodja programa, kjer sem bil nameščen pred dvema letoma. Letos januarja je dotična Lady šla skozi eksplicitno težko izkušnjo v svojem življenju in mi kljub temu še vedno stoji ob strani. Moja pokojna mama bi rekla: »Takšne iščeš podnevi z lučjo.«

 

Till next time.

 

odKRIT.

 

 

 

V kolumni so izražena mnenja in stališča avtorja, ne nujno stališča, mnenja zaposlenih ali Združenja DrogArt.