Nov začetek?


Prvi del izpovedi uporabnika drog


No pa se dajmo za minuto pretvarjat, da prvič odpiram novo poglavje v svojem življenju, da tokrat pa bo res vse drugače and stuff like that. Cut the crap, pri šestindvajsetih sem broke, zadolžen in po novem živim v sobi, ki se po kvadraturi lahko brez težav primerja s slavno Harry Potter sobano pod stopnicami. Ampak on the bride side, imam dostop do super hitre internetne povezave in televizor z osnovno T2 programsko shemo in ne zgolj to, zakupljen je tudi zamik ogleda, tako da se lahko končno vržem v epizode turške serije Moja Boš, ki je zasvojila Slovenijo bolj kot ksenofobična kampanja skrajno desne parlamentarne stranke. However, moja trenutna situacija je rezultat dolge enačbe, kjer so vsi X in Y moje nespametne in nepremišljene odločitve, večina, spoiler alert, vezane na prisotnost substanc v življenju in bitko med željo ter nemočjo to enkrat za vselej pustiti za sabo. O tem prebiraš na spletu, v knjigi, v šoli te podučijo, ampak kakšen problem to dejansko je, dodobra dojameš, ko tvoja življenjska pot zavije na to ulico, damn, this shit is hard I tell you.

Včasih še sam ne morem verjet, da se je vse skupaj začelo relativno nedolžno. Prepričan sem, da je še kdo tam zunaj zavil na kakšen party z elektronsko glasbo, kjer ga je radovednost in želja gnala, da je poskusil svoj prvi ekstazi. Zame je to bilo v Cvetličarni, ko sem jih štel dobrih devetnajst let in tista polovička ecstazija je spremenila vse, naenkrat sem se kljub nedavni in nepričakovani smrti svoje matere počutil dobro kot še nikoli. Bolečino in depresijo je zamenjala prijeten občutek svobode in naklonjenosti ljudem okoli sebe ter praktično cel svet se je zazdel topel in welcoming. Just like that, sem vedel, da sem odprl vrata v nov svet, kateri je bil videti skozi očala naivnosti in novega magičen. Kljub vsemu teoretičnemu znanju in poznavanju o substancah, dovoljenih kot prepovedanih, sem tako rekoč stekel v to sfero.

Hudičevo vesel bi bil, da bi danes lahko šel nazaj v čas in tistemu naivnemu mulcu vbil v glavo, da otrok odvisnikov z zgodovino večletne spolne zlorabe nikakor ni posameznik, ki bo lahko s substancami ravnal odgovorno in počel to rekreativno, mogoče enkrat na nekaj mesecev, ali pa enkrat na mesec. S takšno mero odgovornosti in odnosa s substancami se kvaliteta življenja ne more spremeniti in ta mentaliteta je zame zagotovo držala v začetku, leta pravzaprav, dokler preprosto ni vse ušlo izpod kontrole in sem postal one of those guys, ki jih odvisnost definira do te mere, da izgubijo ljudi blizu sebe, ki ne morejo več spremljati aktivnega in v mojem primeru agresivno močnega uničevanje osebe, ki sem nekoč bil.

Pismo, zamoril na polno. Obljubim, da bom naslednjič ubral bolj pozitivno noto, kajti sedem je čarobno število in natanko toliko let imam v življenju prisotno uporabo substanc in let me tell you, ne glede na vse slabe izkušnje, paranoje in psihoze kot posledice, je uporaba poskrbela tudi za nepozabne trenutke in spoznanja o samem sebi, ki se mogoče nikoli ne bi zgodila.


Ampak o tem naslednjič. Ura je pol ena zjutraj in čas je, da se spravim v posteljo, katere letvice se konstantno rušijo, zaradi česar spim v pozah, za katere sem močno prepričan, da imajo pripadajoča imena v Jogi.

Till next time...

 

 

V kolumni so izražena mnenja in stališča avtorja, ne nujno stališča, mnenja zaposlenih ali Združenja DrogArt.