3 . MDXX: zgodba ljubiteljev noči (2. del)


Refleksija uporabniške izkušnje


Predgovor, uvod in 1. del si lahko prebereš tu.

 

 

2 . Kratki intermezzo s previsoko mero serotonina

 

Tema noči polna je svetlobe ki vije se iz zastrtih oči ljubiteljev noči, .

 

Cvetni prah rumeno bele narcise z vsakim duhom veča vnos svetlobe, ki bljuvajo jo na široko odprte oči lutk lastne sreče. Prva noč zgodila se je hitro in odšla v blisku hitro utripajoče luči. Zelenec ne ve kako prišel je nazaj, ve le, da pred njim počiva bela kača, ki počasi izgine v rdečo cev. Žgoče sonce počiva nad domovanji nomadov zvoka, ki pričeli so z ogrevanjem za naslednjo noč.

Vse skupaj postaja preveč, zato se ubogi zelenček zavleče v brlog belih platnenih sten, ki zvok prevajajo bolj kot izolirajo. Kaj kmalu neuspela izolacija mu presede, zato se vrne v sredo te izmaličene celote. Ne čaka dolgo, da mimo prileze dolga bela kača, ki kmalu bo objemala obe polovici njegovih neutrudnih možganov. Za njo prileze mimo takoj še ena, ampak ta v sebi skriva mešanico dveh ’’muntermacherjevih’’  agentov. Kače zlezejo v naročje zelenolasi lepotici, ki v nevajenih možganih ubogega zelenca na plano prikliče pridušene šepete njegove podzavesti. Obrazi tistih, ki še sekundo prej štel jih je za druge, zdijo se mu posmehljivi, njihove besede pomešane z udarci nevidnih bobnov postanejo zbadljivke in ciljajo le nanj. Občutke veselja in plešočih nog zamenja le en občutek z imenom paranoja.

 

 

"Zastrupili so mi hrano", pomisli. "Pa saj nič nisi jedel, zastrupili so ti drogo", odmeva v zmedenem mu toku misli. V roke mu nizkorasla prijateljica porine vodo. Izpije jo, saj grlo mu je suho in telo dehidrirano od sonca in smešne soli. Zahvali se ji za to dobroto. Ne mine še sekunda od zahvale, ko paranoični voluharji v mislih neurejenih začno ogledovati si rešilno plastenko vode; majhne nečistoče plavajoče v vodi mu misli spremenijo v zabavno dozo tipa, ki zabaval bi krdelo zveri, ki niso nič drugega kot tovariši Ljubitelji noči.