SERIALKA OPITIH SLOVENSKIH STRIPOV – 6. del - SLOVENSKI KLASIKI V STRIPU


Tokrat se podajamo na prav posebno avanturo. Čas je, da prelistamo slikovno knjigo, ki jo je uredil Tomaž Lavrič in v kateri brbota prefinjen izbor enostranskih, večinoma satiričnih stripovskih upodobitev 66 izbranih slovenskih avtorjev stripa. Gre za Slovenske klasike v stripu, posebno izdajo revij Stripburger in Mladina.


Avtorji so se na svoj način poklonili slovenskim umetniškim delom in nacionalnim junakom iz sveta slovenske literature, zgodovine in kulture. Lavrič je o projektu in knjigi na pot zapisal: »Skupaj smo napaberkovali vse, kar se jih pri nas s stripom bavi, če pa smo katerega po nemarnem izpustili, naj preveč ne zameri. Malodane vsi vabljeni so se dobrodušno odzvali pozivu in prispevali svoj delež, dva ali trije, ki si nikakor niso mogli odtrgati potrebnega časa, pa se zdaj gotovo že gorko kesajo. Nabrala se je navsezadnje v dobrem letu dni še slaba stotnija novih prispevkov zapovrh onih starejših, vsega vkup reci in piši okroglih dvesto naslovov, silna množina za domače prilike, od avtorjev vseh generacij, šol, stilov in zmožnosti.«

Pri izboru stripov Tomaž ni želel biti prehud razsodnik. Zadal si je cilj, da prikaže najširšo bero tehnik in izraznih možnosti, ki jih ponuja stripovski medij, in največje število izvornih domačih stripovskih ustvarjalcev.

Za našo serialko opitih slovenskih stripov je knjiga še posebej zanimiva, saj je dobesedno ’prešpikana’ s stripi na temo alkohola in ostalih nedovoljenih drog. Kot takšna nedvomno pripada vsemu današnjemu, jutrišnjemu in včerajšnjemu ter tistim slovenskim ptičem, ki so si upali/si upajo gnezditi na robu prepada.

Čas je, da jo prelistamo skupaj in pokljuvamo nekaj izbranih zgodovinskih drobtinic.

 

ZDRAVLJICA, POVODNI MOŽ, ZEMLJA PLEŠE, SKODELICA KAVE, SOLZICE, MEHURČKI, RADOVEDNI TAČEK …

 

 

Janko Kramberger se je brezsramno lotil Prešernove Zdravljice. Skozi šest sličic – v prvi nas pričaka meh nenasitne in (kot se je izkazalo do danes) visoko plodne harmonike – nas avtor kalejdoskopsko vodi skozi kvartopirstvo, veseljačenje, agresijo vse do objemanja ulične svetilke in sklepnega dejanja, ko gledamo v obličje vragu (France Prešeren?), ta pa mimo nas nekam zabodeno pogleduje v poln kozarec. Med zapuščanjem prizorišča pozoren bralec čuti, da v temnem ozadju stripovskega oblačka brenčijo opite mesarske muhe.

 

 

Prešerna je reinterpretirala tudi Saša Kerkoš v Povodnem možu. Povodni mož na prazen želodec popiva in mu je kasneje slabo ter izbljuva svoje domovanje vijuge reke in se v njej izgubi.

 

 

V legendarnem komadu/stripu Zemlja pleše (M. Sepe, G. Strniša) Jakoba Klemenčiča se zavihtimo nad obnebje vse do Oriona, ki je saksafon, in Meseca, kontrabasa. Pade sneg, pride maj, spet jesen, tisoč let že Zemlja pleše … In na dnu strani leži v izbljuvkih prežvečen obražček. Zraven njega tiči strumno in vertikalno prazen kozarec. Zakaj že pleše Strniševa Zemlja?

 

V parafrazi Solzic (P. Voranc) Marka Kocipra spremljamo mulca in njegovo pijansko soočenje z mamo, ki jo želi s svojim nagovorom Mati, mati … solzi … nekoliko omehčati, a kljub temu faše močno zaušnico in odgovor Spat se sprav, svina pijana! Tako je prav, mami.

 

Knjiga nam postreže s še eno modulacijo Skodelice kave izpod peresa Boštjana Plesničarja. Tukaj mama povsem dezorientiranemu Ivanu skuha skodelico kave, nato iz pečice vzame nekaj, kar poimenuje space flancatek, zajaha metlo in preseneti svojega otročaja. Ivan je v slabem stanju, ujet v blodnje se pogovarja z navideznimi prijatelji in je prepričan, da bi že zdavnaj uspel, če bi imel nemško državljanstvo. Na koncu vzame slovo od navideznih ’džankijev’ in jo mahne v mesto … razsvetljevat narod.

Tema Skodelica kave se v Slovenskih klasikih v stripu večkrat ponovi. Po njej poseže tudi Luka Seme v zgodbi, kjer mati postreže Ivanu s steklenico piva.

 

Med leti 1987 in 2000 je TV Slovenija predvajala 377 oddaj z Radovednim Tačkom, ki ga je igral in animiral Nace Simončič. V stripu Radovedni Taček se Taček med opijanjem sprašuje o tem, kateri pasmi pripada. Ugotovi, da je madžarski puli. Tačkovo psihologiziranje se odvija s pomočjo alkoholnih enot.

 

V srce parajočih izsekih iz Župančičevih Mehurčkov, ki jih slika Izar Lunaček, spremljamo strička Mirka, ki se s steklenico v roki vrača domov, a do doma nikoli ne pride. Vzela ga je zima zima bela.

 

Zabavate se lahko ob Etnoloških zapisih Janeza Trdine (v sliki mu služi Jakob Klemenčič), ki datirajo v drugo polovico 19. stoletja, ko besedne zveze zmanjševanje škode zaradi alkohola ljudje še niso poznali. Liki v stripu so temu primerno karikirani, recimo Bojanka (B.), Dragmanica (D.) in Volkovka (V.) iz 8. zvezka (1871). Zapis št. 8 o njih pravi: Pijanke. V Šempeterski fari jih je zdaj manj (?) Prejšnje čase slovele so posebno B., D. in V. in nadaljuje B. šla je še le scat, ko je popila že 16 poličev. D. je nazadnje zmrznila. Imaje v riti tri bokale ni bila nobena njih še pijana. Še s petimi hodile so naravnost in po koncu. Kozlale niso nikoli.

 

Po Slovenskih klasikih v stripu sem se sprehajala Lucija.

 

Strip je orožje. Vzemi ga v roke.

Lucija Golčer

 

Recenzija stripa je nastala znotraj programa Izberi sam, katerega glavni namen je zmanjševanje škodljivih posledic alkohola med mladimi in razvijanje odgovornosti za informirane in manj tvegane odločitve mladih.