SERIALKA OPITIH SLOVENSKIH STRIPOV, 3.del - RDEČI ALARM


Nadaljujemo s serijo slovenskih stripov, tokrat se ustavljamo pri Ljubljanski punk sceni 80. let


Tomaž Lavrič sodi v tretjo generacijo slovenskih stripovskih avtorjev, za katero je ključno
vlogo odigral Ivo Štandeker, ki je postavil nove temelje slovenski stripovski kritiki. Preden pa
je sploh lahko pisal o stripu, je moral okoli sebe zbrati izjemne posameznike, t.i. Mladinin
krožek. Štandeker je usmerjal avtorje tako, da razmišljajo o svojih zgodbah iz lokalne
perspektive ter posegajo po lokalnih tematikah. In že smo pri kultnem stripu Rdeči alarm, ki
je Lavričev poklon Ljubljanski punkovski sceni iz začetka osemdesetih let prejšnjega stoletja.

Zgodba je preprosta in govori o Juretu alias Krtu, nekdanjem bobnarju benda Rdeči alarm, ki
je že dolgo vzoren državljan, mož in oče. Z nostalgičnimi flashi se spominja ljubljanske scene
iz začetka osemdesetih let, ko je zrevoltirana generacija »otrok socializma« prežurala mladost.

Hladne ženske, ne tako hladno pivo in vroč pank so toposi kultnega Rdečega alarma, ki je
izšel natanko dvajset let po prvem televizijskem nastopu Sex Pistols in ko je bila na britanski
televiziji prvič izgovorjena beseda »fuck« iz ust jeznih »pistoljerosov«.

 


Igor Vidmar ob ponatisu zapiše, da je to delo po Magni Purgi prva klasika naše moderne
stripovske literature, ki je zrela za kresnika in za obvezno čtivo. Dopolnil ga je Max Modic, ki
je Rdeči alarm leta 1996 videl kot generacijski krik, ki je v domačem okolju izvrstno
nadgrajeval pankovski revival, vračal upanje v sodoben slovenski avtorski strip in verjel v
svojo prihodnost. (Modic v Mladini, 2010)


Lavričevi stripi so doslej doživeli preko 40 različnih izdaj doma in v tujini, predvsem v
Franciji in frankofonskih deželah. Kot avtor stripov pa je sodeloval na številnih evropskih
festivalih in prejel nekaj odmevnih mednarodnih nagrad. Lavrič je izjemen umetnik in nas
vedno znova skozi sliko in besedo naseli v novi svet, za katerega še nikoli nismo slišali ali si
ga zmogli v domišljiji sploh predstavljati. Ob tem sem se spomnila, da sem pred časom v
pogovoru z umetnikom, ki najema prostore na Metelkovi, izvedela zanimiv podatek. Tiče se
množice bolh, ki skačejo po metelkovski flori in lovijo ravnotežje med oljkami, mandlji,
grmički rožmarina in pisanimi obiskovalci klubov. Saj veste… skoraj vedno se po Metelkovi
sprehajajo tudi psi. In od takrat si želim, da bi ta olimpijski bazen potentnih bolh zaživel v
stripu, njegov stvaritelj pa bi bil seveda Tomaž Lavrič.

 

Strip je orožje. Vzemi ga v roke!

Avtorica: Lucija Golčer