Good times...

[BackToTheFuture]

Hello…

Že vnaprej se opravičujem adminom, če je tole objavljeno na napačnem forumu, vendar se tiče partyjev, zato sem ga uvrstil semle. Po potrebi pa se lahko seveda premakne!

 

Prejšnji teden mineva 20 let od partyja Re-Birthday with UMEK and Chris Liebing, ki se je odvijal 17.5.2003 v Lipi. 

 

Za osvežitev spomina:

https://www.psilon.org/gallery/11566/2003-05-17/lipa-sp-pirnice/rebirthday-chris-liebing-umek.html 

https://karantanija.com/si/galerija/slike/207/REBIRTHDAY 

 

Je še kdo tukaj iz tistih “naših” časov, ki je bil na tem partyju oz. je bil na sceni takrat?

 

–

 

Mogoče bo spodnji zapis za koga brezvezen, oz. bi me poslal brez napotnice direktno na psihiatrijo, heck, mislim da bi se tudi sam, vendar so mi spomini na ta party zbudili precej spominov na tiste čase in čustva ter filingi so spet malo privreli na plan…

 

Pa začnimo!

 

Z “originalno” ekipo tistih časov se sicer ne vidim več, imam pa v svoji družbi folk, ki je tudi bil takrat na sceni, sicer iz drugih krajev pa vendar. Zanimivo mi je, da imamo vsi načeloma isti filing, ko se spominjamo scene. Tak, čustven, nostalgičen, pozitivno temen...

 

Takrat se nismo zavedali, da so za mnoge od nas to bili najlepši časi v lajfu. Najbolj svobodni, najbolj kreativni, najbolj nori. In v nekem trenutku smo se razšli… nobeden od nas ni ozavestil, da je bil en party njegov zadnji… zadnjič v Lipi, zadnjič v Ambasadi, zadnjič… kar žalost me obide, ko pomislim na to. En party je bil zadnji, pa se takrat tega nisem zavedal, nisem pomislil na to… Potem se je zgodilo življenje… 

 

Vse seveda ni bilo tako pravljično, naše zgodbe so se zaključile različno. Nekateri s(m)o imeli naprej lepo življenje, nekateri “navadno” življenje, nekateri smo zapadli v temo, nekateri nekako samo preživeli, ne zares živeli… skoraj vsem pa nam je skupno to, da ta rave scena, ki smo jo živeli takrat ni bila “samo žuranje”. Se vrnem kasneje na ta point.

 

Moramo pa vseeno biti iskreni - droge, predvsem XTC so bile velik faktor našega počutja in občutkov. Neomejene količine iksov, belca, brzine, pa seveda trave so bili praktično naš vsakdan. In ne moremo zanikati pomena teh občutij, ki smo jih imeli na sceni, ki definitivno izhajajo iz kemične pravljice. 

 

Ampak moj vidik tukaj je rahlo drugačen. Sam sem drogo vedno uporabljal ne za pobeg od problemov, ampak za nadgradnjo občutkov. Seveda sem pretiraval, velikokrat, preveč, brez meja… ampak vzgib je bil ta. In moje prepričanje je - kar sem v kasnejših letih potrdil na več načinov pri različnih ljudeh je, da v tistem obdobju starosti, ko se možgani še razvijajo, si s pomočjo MDMA-ja odpremo drugačne poti in povezave v možganih. Folk, ki je takrat jemal ikse in z njimi debatiram, imajo drugo videnje sveta, drugače razmišljajo, z njimi imam lahko čisto drugačne, bolj deep debate o vsem, ne le o sceni. Tudi sam nikoli nisem hotel biti “normalen”, ker me je ta filing da bi bil “normie” utesnjeval, neznansko strah me je bilo tega, zato mogoče ko sedaj pomislim za nazaj sem vseeno preko te scene in mdme želel pobegniti od “normalnosti”. In ta “pobeg” kakorkoli obrneš mislim, da je bil naš cilj takrat.

 

Nekateri so želeli pobegniti od problemov doma - problemi s starši, alkohol, nasilje, zlorabe, nekateri so želeli nekaj več, nekateri pobegniti od rutine, službe, ki jih je utesnjevala in tlačila,… ampak ko smo se najdli s svojo družbo in maštali o prihajajočem partyju, smo zares zaživeli. In ko se je dejansko zgodil party je bilo to pravi lajf. Živeli smo dobesedno od partyja do partyja. Samo tam je bilo življenje, vse ostalo vmes je bilo čakanje na življenje. Tisti pravljični svet, podprt s kemično pravljico je bil lajf, v katerem smo si bili enaki, vsi pure, očiščeni brez ostalih bremen, ki smo jih pustili doma. Tam ni bilo razlik med nami - bodisi si bil “taprav” flašer, ali ne, “čefur”, punker,... nima veze. Vsi smo bili povezani na neki drugi ravni, ne glede na ostalo. Sploh v tistih časih, ko so bile subkulture načeloma precej ločene in so se zadrževale na različnih plejsih je bilo to res nekaj posebnega. Vsak je bil resnično to kar je želel biti. Saj so nam že takrat vsi govorili “moraš biti to kar si”, pa si zares tega niso želeli, oz. če bi res bili “to kar smo”, marsikomu od starejših spet ne bi bilo všeč. Pa smo to lahko bili samo na naši sceni. Tam te noben ni ocenjeval, če si bil debel, suh, smešen, jecljal, itd. če si izstopajoče oblečen. Bolj si bil drugačen, bolj si bil kul. 

 

In tukaj se spet vrnem nazaj na prejšnji odstavek - to ni bilo “samo žuranje”. Ker lahko danes greš na en techno party, vzameš iste droge, isto muziko pa vibe nikoli več ne bo isti. Ne mislim, da se ne moreš imeti vrhunsko, ampak ta, nevem kako bi ga opisal vibe - “nad-vibe” ne bo več nikoli isti. Mogoče sem nor, ampak mislim, da je bil to res neka unikatna zadeva, verjetno so kaj takega čutili tisti, ki so bili na original Woodstocku - vsaj tako si predstavljam… 

 

Kako smo se pripravljali na partyje, punce outfite - btw še danes mi je raverski outfit, pa visoke buffke najlepši stil na puncah, upam da se še kdaj vrne :), pa debate o DJih, muziki, iksih, zbirali koliko različnih podobic si probal, kateri so močni. In evforija se je stopnjevala vse do samega partyja. Ko smo iz vseh koncev Slovenije prišli v Lipo, AG,... ta vseobsegajoča energija nas je spet povezala. In smo živeli svojo pravljico do jutra in še dlje. Potem pa spet reality check in priprave na nov party… Sploh Lipa mi je bila fenomen za tiste čase. Ker če se postaviš en korak nazaj - kaj je sploh bila Lipa - dejansko mini “disko” sredi kmetij na ljubljanski periferiji. Pa je gostila največje svetovne zvezde tehna za tiste čase, iz cele Slovenije, pa tudi tujine je folk prihajal. Kaka norija je bila že na parkingu, da ne omenjam afterjev… Zdaj po toliko letih si spet predstavljam bližnje stanovalce, ki takrat niti približno ne bi mogli razumeti naše scene, kaj so si mislili o vseh tistih nablojenih maškarah, ki smo se valjali po poljih in počeli svašta. Fak… res noro Pa Ambasada Gavioli, ki je itak bila pred časom, res svaka čast Gianniju, ki je dejansko prej omenjeno našo rave pravljico materializiral v realni svet. Ja, vem, samo prostor je, ampak ni čisto tako. Sem bil v veliko diskačih čez dan, ko ni partyjev, pa tudi v Ambasadi in je čisto drug filing. Tam si tudi čez dan čutil neko energijo, videl igro svetlobe, ko so se sončni žarki igrali z mozaiki, preko Mezzanina v Dance Loungu. To je bilo res nekaj drugega. Ni to KMŠ, ko še čez dan smrdi po scanju…Ker sem tudi po koncu naše raverske ere delal v tej industriji, sem videl marsi kak party tudi po svetu, v raznih undergroundih in mega klubih in vam povem, da takih čustev, samo ko stopiš v prostor nisem začutil nikjer, razen v AG. Res se mi srce para, da vsaj kot prostor ne obstaja več. Ko se je dokončno zaprla, sploh ko so jo začeli rušiti se mi je zazdelo, kot da se je nek mali vir energije življenja ugasnil. Ja, butasto, ampak pač tako je…tako se počutim.

 

Da se vrnem nazaj, torej folk je drl iz cele Slovenije in od drugod na partyje na naši sceni, keri filingi, ko si bil s svojim crewom, pa si srečal druge znane obraze. Pa tudi, če se nisi videl dolgo ali pa poznal po imenih, si se “poznal” - ko si se videl, si se začutil, nasmehnil in je bilo, kot da bi se poznal od vedno, bil od vedno skupaj. Neopisljivo. Včasih imam filing ko gledam stare slike partyjev, ko da ni minilo 20 let. Pa ne mislim tako, kot gledaš nevem stare slike iz morja. Ampak tak drugačen filing, sladko-utesnjujoč - vsakega momenta, ki ga vidim na slikah partyjev, ki sem jih obiskal se spomnim točno, kot bi se zgodil 3 dni nazaj, do potankosti - vsakega folka - “lej s temle sem govoril kok ma hudo majco”, “tole bejbo sm lupčkal”,”tam zadaj smo si razdelili knofe”... kot da ne bi minilo 20 let… da bi stopil zdajle na kak plejs in bi bil kar tam ta folk. Ni minilo 20 let… Pa si zares predstavljaš kaj pomeni 20 let? En folk, ki ga vidim na slikah, vem da ga ni več med nami. Eni imajo otroke, eni imajo že toliko stare otroke, kot so bili nekateri med nami, ko smo živeli našo raversko pravljico. Je dejansko tak filing, kot da bi bil realno še vedno tam, pa sem s časovnim strojem prepotoval 20 let naprej samo preverit kako je in se bom zdaj zdaj vrnil nazaj, pa šel v petek v Lipo in srečal spet ta folk in nadaljeval pravljico, kot da se nič ni zgodilo. Res surrealistično… 

 

No in potem se je začel party, noreli in plesali smo na floru, nazdravljali, čakali na The Bells in Lanicor, žvižgali, se ljubili, objemali, smejali, budalirali, konzumirali magične tablete, prahec in Živeli. Zares Živeli, čutili, čustvovali, bili v izviru energije življenja… in si želeli, da se pravljica nikoli ne konča… Vse do sončnega vzhoda. Spomnim se prav na Rebirthday-u, ko je Liebing ful podaljšal in je Umek plesal dol z nami na flooru. In potem naprej na Kardelja na after. Še zdaj, 20 let kasneje, včasih v nedeljo zjutraj, ko odprem okno, zagledam sonce in začutim pomladni zrak, slišim ptičje petje, dobim nenaden občutek tesnobe, pa se vprašam zakaj? Ja seveda, spomnim se na tiste čase, ko je normalen folk zjutraj vstal, se odpravil po opravkih, na sprehod, na kavico, mi pa smo zaključevali party, kemija je začela spuščati, a vseobsegajoča energija je še kar gorela…  in smo se porazgubili bodisi po afterjih ali pa nablojeni prišli domov pa nismo vedeli kaj bi sami s seboj, dokler se v torek nismo dokončno skulirali in začeli pripravljati na nov party.

 

Moram priznati, da velikokrat, ko se spomnim tistih časov, padem v nekakšno depro, pa ne, da ne bi imel kul lajfa, daleč od tega, samo tisto “nekaj več” kar se je takrat čutilo, tega ni. Mogoče je tudi občutek zavedanja, da teh časov na noben način ne bo več mogoče pripeljati nazaj. Sej vem, da je to neumen občutek, visenja v neki preteklosti, ki je minila, ampak pri nobeni, še tako super stvari, ki se je zgodila v preteklosti, pa bi jo recimo rad še kdaj podoživel nimam takih filingov, kot ravno pri naši rave sceni. Kar težko je razumeti, da te naše nad-energije ne bo več…Še dandanes kdaj rekreativno vzamem kako mikrodozo MDMA, pa kdaj pa kdaj tudi malo manj mikro - za občutek, ker mi sedaj ko sem starejši predstavlja nek enabler razmišljanja in iskanja samega sebe, ki sem ga začel v tistih časih. Včasih se mi zdi, da so takrat, v tistih časih barve žarele od energije, danes pa so otopele, brez življenja. Velikokrat dobim tak občutek - pa da ne bo pomote, realno sem zelo srečen v lajfu in vse imam, nič ne manjka, ampak takrat kadar pa razmišljam o tistih časih so ti danes v primerjavi taki. Res je bilo takrat tako zelo ekstra, da se nič ne more primerjati s tem. In imam občutek da še vedno iščem tisti delček, “bit” tistega časa, da bi jo vključil v lajf danes, pa je nikakor ne morem definirati. Mogoče pa sem za v polje hehehe Je pa vseeno ful dober in izpolnjujoč občutek, ko sediva z boljšo polovico na balkonu zvečer, kadim joint in veva, da sva dejansko živela v tistem času, doživela vse te filinge, norijo, ljubezen, energijo, pravljico. Najlepšo pravljico v življenju...

 

No in razlog tega zdaj že res predolgega zapisa je, da vidim, če je še kdo tukaj, ki je vsaj približno začutil našo rave pravljico, tako kot jaz? Vem, da nisem bil edini. Kako bi bilo lepo, če bi obstajal časovni stroj. Takoj bi se z vsem znanjem, izkušnjami, vrnil nazaj v 1999 in še enkrat šel čez to, še bolj na polno. 

 

Za konec pa še tale komad, ki mi nekako povzame našo flašersko pravljico: https://www.youtube.com/watch?v=tEyTBGX2pko 

 

Peace! <3

[dc10]

Kolega, nisi edini, ki tako razmišlja in se spominja tistega plur časa. Verjetno se ne poznava, sigurno pa sva bila istočasno na premnogih eventih. Lep pozdrav.

[Bjork]

BackToTheFuture - I feel U!

Sem iz tistih nepzabnih časov raverske scene in hkrati časov, ko je ta forum še cvetel in nam bil glavni medij komunikacije

In ja tud jaz še zdaj, ko slišim določeno elektroniko, dobim BackFleshe iz tistih lepih časov

[m1976s]

Star 18 let, takrat sem tedensko hodil na partije, leta 95 je bil nek event v Pekarni MB; so nas modri nekih 500 vrgli ven iz dvorane in nek frajer odpre prtlažnik juga (z morjem ferštekerije) in komad Ilsa Gold - Golden Shower, zunaji parking je postal dance floor še krnekaj časa po tem ko policaji niso našli bombe v dvorani.. ne vem točno zakaj sem si ta dogodek zapomnil bolj kot miljon drugih

Bilo je lepo, ampak sem vese,l da dudik in piščalk ni več iz tistega časa :)Tudi sedaj je lepo. 

[Kotalko]

 

legenda OP linkal 240p youtube

Edited September 15 by Kotalko

[crazybaldhead]

Normalno, da ti je bilo vse lepše in boljše, ko si bil 20 let mlajši.