Jump to content

Lahko bi bilo tudi drugače


Recommended Posts

Sobota, vroč dan, naporni dnevi za mano, veliko emocionalne prtljage za prebrodit, veliko sprememb.

Umislimo si izlet v Iški Vintgar, narava, hladno in prijetno, zeleno modro žuboreče. S seboj nekaj alkohola in LSD (zelo stara zaloga, tri bude in tretjina nečesa neznagega, vsaj tako imam v spominu). Prijetna, domača, znana družba, kotiček dokaj na samem, čeprav pa povsod ob vodi ljudje, otroci, psi, družine. Vzdušje poletno, razigrano, sproščeno, rahlo utrujeno od petkove noči (konzumirala pol bonbona, veliko alkohola).

Po kozarčku ruma se okoli 15h odločim, da bom pojedla tisto tretjino. Namen je bil, tako kot ponavadi zabava zabava zabava, sproščenost in veliko smeha, ki so me sedaj ob konzumiranju LSDja (6 ali 7x sem ga že vzela) vedno spremljali. Požvečim to tretjino in od drugega enega celega odgriznem vogalčke, saj se mi je zdela tretjina mogoče malce premalo. (navadno konzumiram tretjine, tokrat sem želela en mali kick več :) ). Fant čez nekaj časa pokonzumira obgrizen trip, skoraj celega torej.

Udobno se namestim ob vodi, čez dobre pol ure začne prijem opoja. Barve žive, voda neskončno lepa. narava diha z mano, čutim znani nemir, vznemirjenje, pozitivno obarvano. Malo naprej se nam "pridruži" družinica, precej glasni, oče pretežno annoying, tipična slovenska družina. :D Čeprav nekam znan, opazujem in prepoznam znanca izpred mnogo mnogo let, kolega od mojega bivšega. Prvi nemir, da bi me prepoznal, se počasi razrašča v vedno bolj neprijeten in moteč trenutek, ki me seveda skupaj z vedno bolj močnim dogajanjem zaradi tripa, vse bolj in bolj živcira. Govorim si, da mi je vseeno, imam sončna očala, noben me ne bo prepoznal, ampak strah ob tem, da bi mogla spregovorit z njim in da bi se mu zdela "čudna" je vedno močnejši in dejansko se ne znam več umiriti. Začne me motiti vse, okolica, voda, sonce počasi zahaja, razmišljam, da bo mraz, da ne bom zmogla nazaj do avta (dober kilometer peš, vmes potrebno prečkati vodo). Naciljam si pot čez vodo parkrat, želim se mu ogniti, samo da mi ne bo potrebno govoriti. Nočem, da me vidijo v drugačnem stanju, kot da je nekaj narobe z mano. Vse to mi brodi po glavi, medtem ko se želim čimprej izmuzniti ljudem in vsemu tam. Komaj uspem prečkati rečico, svet se mi vrti, nikakor se ne morem/znam fokusirati, Iščem fanta, za oporo, ljudje hodijo mimo, grozno neprijeten občutek, da vsi vejo, da vidijo, kako sem zmedena, čeprav definitivno ne bi mogli vedet. Pridem do avta, zraven ogromno ljudi na parkirišču, zmedena sem, ne znam se usest, ne vem, ali bi šla stran ali ne, ne zaupam fantu, da bo lahko vozil. Čeprav trdi, da ni problema, me je strah, obenem pa želim čimprej stran od ljudi, nekam v naravo, kjer bova sama. Živčnost se stopnjuje, napetost v glavi narašča in občutek imam, da mi bo razneslo lobanjo od vseh občutkov. Končno greva, odločena na Krim; pot je vijugasta in zdi se mi svetlobna leta daleč, da le traja in traja. Tudi stran od ljudi se nemir ne stopi, topi pa se svet okoli mene; raztaplja in občutek imam, da ne najdem več točke zunaj in znotraj sebe, ki me definira kot bitje. Čeprav si govorim, da je to le trip in da trip potrebuje možgane, da me sploh lahko pelje dalje v tem nemiru in anksioznosti, se ciklam v neskončno debato sama s sabo. :) Vmes me še prešine, če nisem vzela previsoke doze in da mi zaradi tega tako dogaja; seveda to še dodatno vzpodbuja nemir. :loco:

Ko že imam občutek, da sem razrešila in se povrnila na svoje mesto/se definirila, me spet odnese in ponovno razmišljam o enem in istem in ko imam spet občutek, da sem razrešila, itd. Neskončni cikel, ki se ga zavedam, ampak ne morem/ne znam/nočem(?) ven iz njega. Na vrhu Krima se zavem, da je to varovano območje in ponovno se me polasti strah, da bo kdo prišel, spraševal, da ne bom "taprava". Fant predlaga hojo, da bi dala ven iz sebe to energijo, ki se me izgleda kopiči. Težko se premikam, težko se fokusiram, zmedena sem; prvič v življenju se zavem, da se nimam v oblasti in občutek je izredno neprijeten. Na vrhu so neki ljudje, kar me spet spravi v živčno stanje. Želim oditi, ne morem uživati v pogledu, ki je verjetno prekrasen, megli se mi pred očmi in ko se vrneva do avta, se zjočem iz cele duše in srca, čutim, da me para, da me bo razneslo, vsa nakopičena bolečina se vrne in me preplavi. Zavem se, da sem verjetno v breme in da bom pokvarila celotno vzdušje, zato se probam zbrat. Fant mi ves čas pomaga, me miri, prigovarja, poskuša se pogovarjati, ampak ne pustim si blizu, ne morem si razjasniti vseh teh občutkov, ko se na momente spet zavem, si želim, da ne bi nikoli vzela tripa, želim si biti trezna in iz tega stanja je še težje pobegniti ravno zato, ker si ga ne želim več doživljati.

 

Nadaljujeva pot proti domu, ki se seveda vleče, cela sem napeta, na trenutke se zavem, da se oklepam sedeža, svet se topi, lomi, ne morem se fokusirati na nobeno točko in ne želim si še dodatno izgubiti kontrole. Nenehno pogledujem na uro in računam, koliko časa je že odkar sem vzela. (seveda mi računanje povzroča veliko težav, čeprav potem izračunam, da je nekako šele 4 ure od konzumiranja). Dodaten občutek, da bo vse skupaj trajalo še vsaj enkrat toliko, me spravi v še večjo živčnost in ne pomaga, da si nenehno prigovarjam, da naj probam uživat, da naj se umirim, da mogoče je pa fajn, da je ta bolečina sedaj v meni, da je to zame cedilo, da je trip pravzaprav reset nečesa v meni in da bo še prehitro minil in mi bo žal... ne pomaga, ciklam se in ciklam in vsaj 100x rečem, da naj že mine vse. Kaj si želim početi? Ne vem. Kam bi šla? Ne vem. Ali sem žejna? Ne vem. Ne čutim nič več, prazna sem, izpraznjena, brez želja, preteklosti, prihodnosti, skorajda brez preteklosti, upanja, sreče, le nenehna žalost, jok in solze.

 

Vožnja je grozna, nenehno sem napeta, zdi se mi, da imam temo pred očmi. Ne najdem lepega trenutka, čeprav se vsem ustaviva in dobim par vprašanj: si v varni družbi? sva sama? so drevesa in narava, je vse to lepo? je muzika prijetna? Na vse odgovorim pritrdilno. ampak pomirim se le za kratkih par sekund, nato me znova preplavi neskončna žalost, ko da sem izgubljena v vsem, da ne najdem izhoda, da ne vidim rešitve, da ne znam ven iz sebe. Jasno je (danes in sedaj), da so aktualni dogodki in trenutki tistega zavedanja le potencirali ta cikel doživljanja oz. eno brez drugega ni šlo.

Prideva domov, ne želim srečati žive duše, postelja varna topla moje zavetišče, tuš, ki me izpere, hrana, ki mi pomiri želodec (med vožnjo mi postane slabo in mi gre na bruhanje). Pomirim se in v sekundi se zavem, da sem se vrnila, bolje rečeno "vrnila" in trip končno postane lep, čeprav čutim, da moč pojenja. Odločiva se za sprehod in misli postanejo povezane, analiziram stanje, se sprašujem, kaj zakaj in kako sem vse to doživljala, kaj lahko potegnem iz tega. Odgovora ni, in tudi takrat si želim isto, da ne bi nikoli več vzela tripa. Sedaj ko to pišem, sem drugačnega mišljenja. Ko podoživljam za nazaj, se sprašujem, zakaj se nisem mogoče bolj prepustila; pa nej se svet zlije, stopi, naj grem z njim, zakaj pa ne bi doživela nečesa višjega, globljega, brez ega. Razmišljam, da me je bilo strah tega spoznanja, da si ne želim potovati v globine svoje duše, ampak ne znam dobro ubesediti, bom pa poskušala: občutek neskončne praznine in osamljenosti, izguba nečesa oprijemljivega in definiranega, fokusiranega in zazrtega v določeno točko; topljenje vsega, v meni in zunaj in znotraj tega strah, da se bom za vedno izgubila; še sedaj ko pišem in podoživljam, me stiska v želodcu.

Kaj bi lahko bilo... mogoče nič, mogoče bi spoznala samo sebe, kot še nikoli do sedaj, mogoče delček sem, samo očitno nisem še pripravljena na to. :)

 

Take care. :)

Link to comment

Nibbler, zelo lepo napisano. Ni nujno, da boš takoj (ali pa sploh kdaj) razumela kaj se je takrat dogajalo v tvoji notranjosti, si pa lepo opisala glavne strahove, ki so ti butali ven. Predvsem ta večni strah pred izgubo kontrole, ki nas spremlja prav vse. Vsekakor je tole bila močna izkušnja zate, ki ti je v notranjosti zagotovo nekaj postavila na svoje mesto. Če bi rabila še kakšen dodaten pogovor, ki bi ti pomagal integrirati izkušnjo mi lahko pošlješ pm.

Link to comment

x pravilo psihadelikov: ne se jim upirat, ker bo takoj 10x slabše

y pravilo psihadelikov: ne čakat kdaj bo že končno konec, ker bo potem avtomatično trajalo celo večnost (gledanje na uro je ponavadi totalno neuporabno, ker te samo zmede)

Kako to shendlat, je pa mal težje ugotovit...čeprav itak, ko gledaš nazaj (oz. pišeš report) ponavadi ugotoviš, da so težji tripi vedno bolj produktivni (ravno zato so meni najljubši).

Namen je bil, tako kot ponavadi zabava zabava zabava, sproščenost in veliko smeha,...

Ja to pa ne gre. :D Ljudje smo taki, da nas mora včasih malo po glavi usekat, da se česa naučimo. :kidamnadesno:

 

 

Drugače pa odlično napisano, thanks for sharing! :bravo:

Edited by catal
Link to comment

jst sm na gobah srecala znanko (glih k me je najbolj pralo), ampak me ni blo nic strah oz karkoli. pac sm na glavo, bmk, kaj me zdej sprasujes kaj delam v sauni, prisla sm se pogret mona (to so pa babe :bjond: ) :D kasn strah kontrole, bolj me pere, bols mi je :D no, sej ne (kao) :cherry:

 

pac use je v glavi.

Edited by helenca
Link to comment

brrrr, men se zmeša.

sem se pa skoz celo štorijo spraševal, kaj je blo s tvojim tipom? pojedu je skor cel trip, pa še vseen je vozil avto, tolazil tebe in se soočal z ljudmi?

 

Brez problemov, dejansko funkcioniral, spraševal koherentna vprašanja, ki jih sama nisem bila sposobna odgovorit, kaj šele postavljat. Saj se tudi sedaj na momente sprašujem, ali ni bila tista tretjina dejansko nek drug, močnejši trip, ker vem, da smo imeli dve zalogi. Pa tiste vogalčke, ko sem obgrizla, se sprašujem, ali nisem posesala malo preveč. :nejvem:

Mogoče pa nič od naštetega, le to, da je "slab občutek", ki se potem zdi toliko močnejši, toliko močnejša izkušnja.

 

@catal: vse vem, vse sem si prebrala, ampak v tistem momentu ne moreš ven iz tega; ponavljaš si kot mantro, a te ne spusti/se ne spustiš (?). :)

Link to comment

najprej moram omenit da mi je trip report dvignil kocine, pa ne zgolj zato ker se mi je zgodila podobna situacija, ampak preprosto zato, ker so bila opisana občutja srhljivo identična mojim...

 

sicer sem prej imela zelo pozitivne izkušnje, ampak zadnja me je pa na identičen način sesula, s tem da smo bili štirje, tisoč km od doma na oddaljeni plaži, vmes pa polovica velemesta v času rush hourja do začasnega domovanja.

 

podnevi je sicer bilo ok, ampak začetek konca se je začel, ko sta se na plažo spustili tema in težka dušeča vlaga oceana, ki se je limala na že tako od soli in mivke zlimano telo. sledila je migracija do avta, kjer naj bi počakali da pač rush hour mine in da gremo domov. glede na vlažnost zraka se je oklepu na telesu pridružil še gost lepljiv pot, ker smo plezal po nagnjeni plaži iz mivke in potem sem dejansko mislila, da me bo oklep zadušil in da bom umrla, če se ne stuširam.

 

kar se tiče emocionalnega ego sranja v moji glavi raje ne bi, dejstvo je pač bilo, da sem zdržala kakšno uro v avtu brez da komurkoli kvarim odličen trip s svojim katastrofalnim, ampak potem sem uvidela, da se mi bo zmešalo če ne pridem domov in sem mojega rotila, da nas pelje domov, čeprav so se vsi strinjali, da je v rushu zadet vozit popolno nespametno.

 

nisem nič omenjala, da je kaj bad, samo moj je to preprosto začutu, sama pa sm ogrozila življenja 4 ljudi da smo se potem s skupnimi močmi odpeljali domov. aka: moj je vozu, js sm spremljala 4 pasovnico s sprednjega konca, sopotnik zadaj je določal kdaj je dovolj prostora, da menjamo vozni pas.

 

uspelo nam je, potem pa je začelo počasi popuščat in tut odlično sem se počutila po tušu, ki me je spucal navzven in navznoter in potem sem pač tut ostalima povedala kaj je blo in jima ni blo jasn zakaj nisem tega povedala že prej.

 

no skratka, rabla sm pol ful časa da to predelam in zdaj nisem imela namena uporabljat psihadelikov, dokler ne uredim svojega psiho stanja (tut pr men v zadnjem času mnogo življenjskih prelomnic in novosti)...

 

podpiram sicer odločitev, da pucaš balast, in po eni strani občudujem, da upaš to počet s psihadeliki, jaz sem se odločila za bolj slow varianto, ker se ne počutm dovolj stabilna da ne bi padla pregloboko.

Link to comment

podpiram sicer odločitev, da pucaš balast, in po eni strani občudujem, da upaš to počet s psihadeliki, jaz sem se odločila za bolj slow varianto, ker se ne počutm dovolj stabilna da ne bi padla pregloboko.

 

:that:

 

To niti ni bil namen, čiščenje namreč, ampak je zgleda prišlo nenamensko, samo po sebi. Definitivno razmislim naslednjič, preden vzamem. :)

Link to comment
  • 4 weeks later...

Join the conversation

You can post now and register later. If you have an account, sign in now to post with your account.

Guest
Reply to this topic...

×   Pasted as rich text.   Paste as plain text instead

  Only 75 emoji are allowed.

×   Your link has been automatically embedded.   Display as a link instead

×   Your previous content has been restored.   Clear editor

×   You cannot paste images directly. Upload or insert images from URL.

Loading...
×
×
  • Create New...

Important Information

By using this site, you agree to our Privacy Policy.