Darth Annicus: NIKOLI VEČ NE BO, KOT JE BILO (1. DEL)


»Z DROGAMI SE NI ZA HECAT,« mi je reklo veliko ljudi. Ampak normalno sem bil kot pravi Taurus preveč svojeglav, da bi poslušal njihova brezvezna svarila. No, vsaj takrat sem tako mislil. Nikoli nisem poslušal nasvetov tistih, ki se niso znali sprostiti in malo spustiti delo iz rok. Zame so bili vsi, ki se niso znali zabavati, navadni deloholiki.


Prepovedano substanco sem prvič poskusil na nekem festivalu v Ljubljani, pred približno štirimi leti. Za svojo prvo drogo sem se odločil za Love pill. Občutek, ki mi ga je dala ta čudežna tabletka, je bil takrat zame nekaj božanskega. Počutil sem se kot v nebesih. Vse okrog mene je bilo tako lepo, polno življenja, veselja in dobrote. Kmalu sem pričel uporabljati MDMA kot nekaj, kar bi mi pomagalo prebroditi težke travme mojega življenja. Še danes ne vem, kdaj sem se na to stvar tako navadil, da sem moral v eni noči pojesti tudi po tri, štiri tabletke.

 

Nisem se zavedal, da mi stvari počasi uhajajo iz rok. A to je bil šele začetek mojega slavnostnega pobega od realnega sveta, ki se je zgodil pred nekaj meseci. Kaj naj človek, ko vidi, da ne bo naredil letnika ekonomske srednje šole? Ko ve, da ga bodo doma obdelali s pestmi, če ne opravi predmetov iz preteklega letnika? Kaj pa, če te poleg vseh stresnih situacij, ki so posledica šole in ostalih stvari, vsak pogled na lastnega brata spomni na dogodek iz otroštva, ko sem moral starejšega brata spolno zadovoljiti? In če to, da imam doma probleme zaradi šole še ni dovolj, je morala moja psiha vse težave zapreti v temno globino nezavednega, saj človek kot sem jaz, nikoli ni imel veliko prijateljev, katerim bi lahko povedal za svoje probleme.

 

Ne, to je bilo zame preveč. Moral sem poiskati rešitev. Moral sem pobegniti. Ampak nisem imel kam. Zato sem pomislil, da bi morda lahko vsaj za trenutek pobegnil stran od svojih misli. Da bi lahko vsaj za nekaj časa odtaval stran od vseh težav in se prepustil toku življenja. V tistem trenutku sem začel iskati pot do umskega pobega. Začel sem iskati ljudi, ki imajo psihoaktivne substance. Sicer nisem vedel veliko stvari o psihoaktivnih drogah, poznal pa sem osnovne efekte LSDja in gobic. Enkrat sem na partyju spoznal neko žensko. Luštna punca je bila in takoj sva se ujela. Po dolgem pogovoru in veliko plesa mi je povedala za nekega dilerja, ki ima LSD. Bil sem navdušen nad dejstvom, da sem v roke končno dobil možnost za oddih. Nekaj dni kasneje smo se mojimi trance kolegi ob dobri glasbi zabavali na domači žurkici, ko sem prvič poskusil LSD. Bilo je kot v pravljici, čeprav se ne spomnim vsega. Vem pa, da sem se počutil lahkotnega kot še nikoli poprej in imel sem občutek, kot da bi vsi moji problemi izginili. Možnost psihičnega oddiha od realnosti je bilo zame nekaj nujnega in zato sem začel redno uporabljati LSD. Vsakič, ko je bilo zame prehudo, sem odšel nekam na samo in tako rekoč poletel na možganski oddih, na križarjenje po vesolju. Seveda sem vedel, da lahko pri tem pride tudi do ’bad tripa’, do katerega je tudi prišlo, vendar ni bil nikoli kaj hujšega. Takrat je vedno vse potekalo tako kot mora, do tiste usodne noči, zaradi katere je moje življenje postalo resnična nočna mora, polna trpljenja in mučenja.

 

Darth Annicus

 

 

 

V kolumni so izražena mnenja in stališča avtorja, ne nujno stališča, mnenja zaposlenih ali Združenja DrogArt.