odKRIT: Srečno in zdravo novo leto. Ah, f*ck that. :)


Ste lepo preživeli božično novoletne praznike? Doma, z družinami ob bogato obloženih mizah? Upam, da ste. Kajti to je nekako definicija teh praznikov, še posebej božičnih. No, jaz sem božični večer preživel v svojem domu, ob družbi velike steklenice Gina in preko spleta naročene abnormalno velike družinske pizze. Na spletu sem poiskal najbolj možno pocukran film o božiču in se, med nažiranjem s prej omenjeno pizzo, posvetil temu Netflix filmu z glavno vlogo Kurt Russlla kot Božička.


Ne bom lagal, ta inteligentno neumen film me je nasmejal in sem se za trenutek ponovno počutil kot otrok, ki je v domači hiši gledal Home Alone dvajset let nazaj. Well, to be honest, je za smeh in občutke verjetno pomagal stric Gin, ampak j*bat ga, karkoli mi omogoča, da čutim več, kot zgolj obup in predajo, je good for me at the moment.

 

Na božično jutro sem se zbudil z groznim mačkom. Po letih, ko sem svoje domovanje delil s pravimi mački, je prijetna sprememba, ko maček ne pušča dlak, temveč zgolj nenormalen glavobol in Hitlerski obup, preden se je ustrelil. Takoj, ko je bil za mano ledeno hladen jutranji tuš, sem nekje pod nogami našel novo steklenico, si nalil nov shot in dan začel, kot so ga na žalost vsi moji predniki, rahlo vinjen. Iz prejšnjega dneva sta v škatli za pizzo ostala še dva bogato obložena kosa, tako da sem jih vrgel v mikrovalovko, prežgal bolj, kot se italijanske dame določenih let na plažah in si zapel Happy f*cking Christmas.

Well, dan se je izboljšal, do popoldneva sem nazaj aktiviral svoje profile na socialnih omrežjih in čeprav me je zanašalo po sobi, sem dobil date za zvečer. Človek me je pršu iskat do hiše, lepo prosim, me peljal na pijačo, za slednjo plačal in me zapeljal nazaj. Mislim, ne bomo govorili o temu, da sem cel čas bil pijan kot Amy Winehouse leta 2011 v Beogradu, ampak I looked good. Dve uri sem porabil, da sem se spravil v stanje, da me je lahko nekdo videl kot privlačnega. Ampak je uspelo. Ne bom lagal, trdna tema ob šestih zvečer konec decembra, je bila prijetno dobrodošla, luč v avtu je bila ravno dovolj močna, da je osvetlila zgolj boljše dele. :)

 

Preostale dneve sem preživel praktično vinjen do obisti, kajti ti prekleti zimski prazniki me iritirajo bolj, kot ksenofobično in homofobično usmerjeni ljudje. For god sake, če nimam družine, kamor se lahko zatečem in se potem cel večer grdo gledam z njimi, zakaj sem manj vreden? Mislim, lahko bi se podal v razmerje, našel nič slabega sluteč osebo in jo po treh mesecih presenetil z dejstvom, da imam z odvisnostjo takšne težave, da bi mi še Courtney Love podala nasvet o iskanju pomoči. I don’t want that for nobody, moji problemi, moja usoda.

 

No, čez teden dni je nastopil silvestrski večer in moj načrt je bil preprost, to get drunk. Ko sem bil že dovolj pod gasom, sem se stuširal, zatem se odpravil v svoj  walk-in closet, nadel kul oblačila in se z zadnjim možnim busom tega večera odpravil do centra mesta. Tam sem v bližnjem lokalu, kot pričakovano, naletel na ljudi, ki jih poznam že nekaj mesecev, tako da sem noč nadaljeval z njimi. Izjava, da sem nadaljeval noč, je preveč radodarna, kajti zadnji spomin, ki ga imam, je tam okoli polnoči, ko je nastopilo pompozno novo leto. Zatem sem, več kot očitno zaradi preveč alkohola, odtaval neznano kam. Dve uri kasneje sem prišel k sebi nekje na cesti ob lokalu, kjer se je več kot očitno odvijala privat žurka: ’’Nevermind, grem do tja. Rabim taksi, ker nimam pojma, kje se nahajam.’’ Bili so prav prijazni in mi ga priklicali. Preklet škrt taksist mi je za dobra dva kilometra računal celo bogastvo, ampak bil sem doma. Brez, da bi s sebe dal kakršen kos oblačila, sem se vrgel na posteljo in zaspal.

 

AAAAV!!! Moje prve besede na prvega v novem letu, celoten prsni koš in rebra so bolela tako močno, da nisem moral zadihat brez, da nisem želel nekoga zabost.

Nekaj dolgih minut je trajalo, da sem sploh bil zmožen se spravit iz postelje. Bolečina je bila nepredstavljiva. Še zadnji denar, ki mi ga ni pretekli dan pobral pametni taksist, sem uporabil za nov taksi in se odpravil do urgence. No, po hitrem pregledu in rentgenu se je izkazalo, da imam polomljena štiri rebra in eno počeno. Kaj the f*ck? How the hell this happened? V trenutku časa sem postal lokalna Petra Majdič, le da jaz za svoj podvig nisem prejel olimpijske medalje.

 

Torej smo na tem pointu. Danes je mimo malce več kot teden dni od novega leta, jaz noči preživljam v stokanju in preklinjanju, ker ne morem spat zaradi polomljenih reber. And the funny story is, da se dogodka, ki je to povzročil, ne spomnim. Me je zbil avto? Sem se stepel? Sem padel v f*cking kamnolom?

 

And, moja novoletna obljuba, zdaj bolj kot kadarkoli prej, se mora uresničit. Pojdi na freaking rehab in se očisti alkohola, tvoje telo je bolj uničeno, kot javna plaža v Ankaranu. Dovolj tega. Poln sem modric in odrgnin, s polomljenimi rebri, in zakaj?

Zato, da spijem absurdno količino alkohola, da nisem več zmožen zaznat čustev, ki so sicer, za normalnega človeka, vsakodnevnik.

 

Torej, till next time.

Kajti ta teden odhajam na rehab.

 

Wish me luck.

odKRIT.

 

 

V kolumni so izražena mnenja in stališča avtorja, ne nujno stališča, mnenja zaposlenih ali Združenja DrogArt.