Mit #1: Odvisnost je zgolj stvar volje.
Nihče, ki začne uporabljati droge, ne načrtuje, da bo postal odvisen. Uporaba se sicer začne z izbiro posameznika, odvisnosti pa nihče ne izbere. Ko se razvije odvisnost, se zgodijo tudi nekatere spremembe v možganih, ki postavijo željo po uporabi drog pred moč volje.
Mehanizem nagrajevanja je v naših možganih v osnovi zadolžen za naše preživetje (užitek občutimo ob aktivnostih, ki nam omogočajo preživetje, npr. pri prehranjevanju in spolnih odnosih). Ta mehanizem se pri uporabi drog aktivira celo v večji meri kot pri seksu, kar pomeni, da je potreba po uporabi drog tako močna. Ko se odvisnost razvije, pri uporabniku ne gre več za potrebo po užitku, temveč za potrebo po lajšanju močne želje po drogi (potreba po drogi postane v naših možganih podobna drugim osnovnim potrebam).
Poleg tega postanejo možgani bolj občutljivi za stres – ljudje se težje spopadajo s pritiski in težavami, ki jih je pri odvisnosti običajno vedno več, zato še naprej uporabljajo droge, saj jim te vsaj začasno blažijo negativne občutke.
Premagati odvisnost torej ne pomeni samo, da se za to odločiš, temveč gre za kompleksnejši pojav, ki ima osnove v naših možganih.
