Prva pomoč

Zelo pomembno je, da osebo umirite. To naredite s "talk down" metodami, ki so podrobneje opisane spodaj.


Če se vam zdi, da je človek zelo vroč takoj začnite z ohlajanjem in pokličite rešilca, saj lahko gre za vročinski udar.
Hlajenje z vodo: Osebo slečemo, jo oblivamo z mlačno vodo in pihamo vanjo zrak. Ne hladimo s hladno vodo, saj se takrat človek lahko začne tresti, s čimer tvori še dodatno toploto.
Če hladimo z ledom, hladimo v podpazduhah in na vratu, kjer je prenos toplote največji. Z ledom ne hladimo rok in nog, saj bi s tem prišlo do skrčenja žil, kar onemogoči oddajanje toplote iz telesa.

Zelo pomembno je, da osebi ne damo ničesar piti, saj zaradi zelo neznačilnih znakov ne moremo zagotovo vedeti, če se ne razvija možganski edem.


Če se človeku, za katerega ste na začetku menili, da doživlja "le" napad panike stanje po 15 minutah, kljub pravilnem ukrepanju ne izboljša, pokličite rešilca.



Kako pokličemo rešilca?

Številka, na katero kličemo, je 112. Reševalcu na drugi strani telefonske linije povejte, kje se nahajate (točno razložite, da vas bodo čim prej našli), in razložite, kaj je s človekom narobe. Verjetno bodo vprašali, ali je oseba nezavestna, ali diha in ali ji bije srce. Če veste, da je človek vzel kakšno drogo in katero, to povejte reševalcem. Verjetno vam bodo že po telefonu dali navodila, kaj je treba narediti.
Ko reševalci pridejo, jim povejte, kaj je oseba vzela (če veste), koliko časa je nezavestna in kaj se je z njo dogajalo prej (ji je bilo slabo …). Ne bojte se, da boste vi zaradi tega imeli kakšne težave. Reševalci so prišli pomagat človeku, ki potrebuje pomoč. Pogosto se namreč zgodi, da prijatelji ob predoziranju ali ob zdravstvenih zapletih zaradi drog enostavno zbežijo, ker se bojijo posledic zase. Ne bojte se, človeku je treba pomagati!

Prva pomoč nezavestnemu

Ko na tleh najdemo nezavestnega človeka ali pa se človek pred nami brez zavesti zgrudi na tla, je to ponavadi zelo težka in neprijetna situacija. Velikokrat nas zagrabi panika, ne vemo, kaj bi storili, bojimo se, da bomo naredili kaj narobe, in če človeka ne poznamo, se seveda bojimo tudi bolezni, ki se jih od njega lahko nalezemo. V takšni situaciji je najpomembnejše, da ohranimo mirno kri. Če nas zajame panika, ne bomo mogli trezno razmišljati in zato tudi ne bomo mogli pomagati. Zato se moramo najprej zbrati in umiriti.


Kaj torej naredimo?

- Umiri sebe.

- Preveri, če je oseba nezavestna. To storiš tako, da prizadetega močno streseš in vprašaš, če je vse v redu. Če se na to ne odzove, pomeni, da je nezavesten.
- Prenesi nezavestnega v miren, hladen prostor.

- Položi ga na tla, kamor si po možnosti pogrnil odejo ali del obleke, da prizadeti ne leži na golih tleh. Obrni ga na hrbet.

- Preveri, če diha in če mu utripa srce. Če ne diha ali mu srce ne bije, takoj začni s postopki oživljanja, prijatelj pa naj medtem izvede še navodila iz ostalih treh točk! Če diha in mu bije srce, ga položi na bok, v položaj za nezavestnega, in ves čas nadzoruj njegove življenjske funkcije (dihanje, utripanje srca), dokler ne pride zdravnik.

- Pokliči rešilca (112).
- Poskusi dobiti čim več podatkov od prijateljev (ali je vzel kakšne droge in koliko, kdaj se je začel slabo počutiti, kako se je počutil …). Te podatke potem povej reševalcem, da bodo vedeli, kako naj ukrepajo.
- Potipaj kožo – ocenitev telesne temperature. Če se ti zdi zelo vroč, ga ohlajaj po navodilih za prvo pomoč pri vročinskem udaru.

Teoretične osnove "talk down" metode

Ta metoda se uporablja ob napadih panike in premočni zadetosti. Je zelo koristna in z njo lahko človeku precej pomagamo. Treba pa je biti previden, ker ima lahko človek, ki se nam zdi preveč zadet, tudi kakšno resnejšo zdravstveno težavo. Če se v 15 minutah človek ne umiri, je treba poklicati rešilca, saj je možno, da se z njim dogaja kaj resnega.

a. Sprejetost:
 Poskušaj pridobiti zaupanje osebe, ki ji hočeš pomagati, s tem, da deluješ mirno in pomirjajoče. Ne sili človeka v nič, kar sam noče storiti (mu ne ustreza, se boji …). Sprejetost je pomembna, saj uporabnik na določeni stopnji zadetosti ne loči prijateljev od sovražnikov, ali pa se mu zdi vsako vsiljevanje ogrožajoče in neprijetno.

b. Zmanjševanje dražljajev: 
Zmanjševanje dražljajev pomeni tudi zmanjševanje dejavnikov, ki vplivajo na primer na preveč zadetega prijatelja (čeprav nas v istem času sploh ne motijo). Uporabnika lahko ogrožajo preveč napeta in intenzivna glasba (več kot 100 udarcev na minuto), soplesalci, prostor nabit z dražljaji, sumničavost (v tem prostoru so policaji …). Osebo z opisanimi (pretiranimi) reakcijami na dražljaje odpeljemo v prostor brez glasne glasbe, gneče in močnih luči (pomaga tudi, če mu nataknemo temna očala). Naše gibanje naj bo počasno in mirno, uporabnika ne smemo ovirati v gibanju, če kaže željo po določeni akciji ali sprehodu.



c. Zagotovitev:
 Uporabniku povemo, da mu droga (ekstazi, LSD) povzroča vse te učinke in reakcije. Učinek droge bo s časom popustil in uporabnik se bo počutil bolje. Dopovemo mu, da se bo počutil bolje, če se bo prepustil zadetosti in občutkom in se prenehal boriti proti njim.

d. Počitek: 
Prepričaj se, da je osebi, ki ji poskušaš pomagati, udobno, in uporabi preproste tehnike za relaksacijo (masaža, stisk roke). Če je oseba na tej točki intervencije agresivna in nasilna, pokliči na pomoč.

e. Pregovarjanje, spuščanje: 
Z uporabnikom govorimo v pomirjajočem tonu, poskušamo ga spomniti na stvari iz nezadete realnosti (kdo so, kaj počnejo v življenju) in vodimo pogovor o pomirjajočih in prijetnih temah. Če ima še vedno težave pri spuščanju, naj se osredotoči na naš obraz. S tem, da mu posredujemo preproste in pozitivne misli (izjave), lahko pogosto preusmerimo slab LSD trip ali premočno zadetost z ekstazijem.